Opis
V pesniškem jeziku Andreja Hočevarja ne bomo našli hiše v jeziku: stopnice vodijo v nekakšen spiralni vrtinec mogočih poti, v katerem domišljija premeče in opere vsakdanjost in jo pomeša z notranjim življenjem jaza. Jezik z vso legitimnostjo trdi, da ni kategorija zunanjega in urejenega, sistemskega, domišljavega (¯svet si bo stopil iz glave®), ampak je zven kot trenutni uvid ali upanje slepega nagona, in besede so gesla za vstop skozi misli. Prabit jezika gori globoko v gozdu, v najbolj skritem in živem rastlinskem nagonu človeka, ki v sebi raste, urejena govorica pa je le tista njegova plast, ki je tako gladka, da jo lahko prekrije prah. V pesmi pesnik protejsko privzema vse oblike, postaja ¯srebrna skala®, rodovitna črna prst za jezik, hkrati pa ¯švigne kot riba med kamnoma, / ki ju je sama zbrusila®. Podob je toliko, da se ¯utapljajo v mravljišču®, besede jih prirezujejo kot kosci travo, tako prostor skozi ¯razkosane zloge®, skozi dialektiko združevanja in pobegov doživlja svojo ¯izključujočo rast®. Stopinje skozi nezavednost jezika so pot skozi celec, ki svojo nedotaknjenost tudi v celoti hoče: vse, česar se je izoblikovanje drugih že dotaknilo, pomeni strah v pasji igri pesnika z vedno na novo vrženo palico besede, za katero se nikoli ne ve, kako mu jo bo uspelo ujeti. Pesem je izmuzljiva v svoji zvočnosti, razpršena v svoji snovni teži, in vendar si podobe iščejo prostor v mozaiku, pesem pa zajema ne le ljudi in njihove stvari, ampak še najbolj fluid, ki jih veže ali razdružuje, ki pomeni njihovo lestev do neba, na kateri se jim zapleta jezik: ¯zmota kot pesem / in pesem kot pismo / in roka na njem kot veter, / ki ga hočeš prijeti za lase®. Pesem je vstop v čoln, kjer ¯pričneš postavljati vprašanja®, da na koncu sam postaneš vprašanje. Razšitost jezika je morda edini način, kako doseči sploh kako resnico, pa čeprav ji je mogoče le prisluhniti skozi okno: besede so lahko le podobne neki življenjski konstelaciji (med živim in neživim gibanjem), v sebi lastni razmestitvi jo na novo razsijejo, hkrati pa služijo tudi za to, ¯da bi … pogledal, kaj čaka zvezde / in kaj konec / onkraj hotenja®. A po tem, ko >>nedeljiva jedra besed® vzidejo v očesu, kaj hitro postanejo skušnjavci, saj izvorno pripadajo neizgovorljivosti. Izbira besed je ¯podobnost, ki izumlja čas®. In dvig besed v pesem ni nikoli čisti prihod na površje. Lahko pa se izteče v malo smrt, skozi katero jaz zlomi lastni harmonični videz in podobo svojega odnosa do drugega. Pri besedah namreč ni mogoče
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.