Opis
Eccola qui. V ta ritem se zlahka vpnem, v hitrost teh zasukov se zlahka namestim, v preciznosti te oblike se prepoznam, s to poetiko vstopam v prostore, ki še niso vsi diferencirani, še ne vsi označeni z jasnim pomenom, a znani. Ritem je (ritem vrtenja vinča, sopuhi množice vetrov, ki nosijo to poetiko, obrati agilnega telesa, ki se nizajo kakor lahkotni preleti metulja) Ä manj Šalamun kakor Ä morje. Arhitektura te poetike je (nagrmadenost struktur, mediteranske ožine, hipni mračni pejsaži, preliti s svetlobo, verzi kot rezi ostrih skal in spet mehki kot slani pomoli, sekvence kot silovito bučanje in spet kot tiho plivkanje) Ä manj Šalamun kakor Ä kompleksnost čisto specifičnih prostorskih struktur (beneške, primorske). Poetični prostori pa, ki jih Karlo Hmeljak v svojem prvencu razpre, so sveži, prožni in nevtralni v pričakovanju dotika. Hmeljakov pesniški imaginarij je imaginarij lucidnosti.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.