Opis
Carlos Pascual piše o Sloveniji
tudi takrat, ko potuje po Slovaški. Dežela, s katero Slovenijo velikokrat zamenjajo (in obratno), mu pomaga osredotočati razumevanje Slovenije, v kateri živi že sedem let in v kateri je spoznal, kakor nekje zapiše, da ne bi imel prav nič proti, če bi ga pokopali na Žalah.
Svoje izkušnje s Slovenijo in njenimi prebivalci, zlasti pa rebivalkami, dodatno osvetljuje s pomočjo spominov na rodno Mehiko.
Skozi vse besedilo se pretakajo vprašanja identitete, tako nacionalne kot osebne, ki nam omogočajo v današnjih časih preredek pogled: pogled od zunaj nase.
Nočem, vsemu navkljub,
debelih zidov,
tako debelih, da ne bi slišal
tišine drugih.
– Fabio Morábito
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.