Roman Kriva, pod katerega se podpisuje Metka Cotič, se – kar že naslov pove – spogleduje s tiste vrste tematiko, ki skuša poiskati in hkrati dokazati vzroke krivde in hkrati nekrivde nekoga ali nečesa. Oziroma drugače; Metka Cotič nadaljuje romaneskno študijo iskanja krivde, občutkov krivde, nemoči ob takšnih občutkih, študijo, ki jo zasledimo že v nekaterih njenih publicističnih in strokovnih člankih. Krivda je namreč nekaj, kar je prisotno v vseh nas, s čemer se tako rekoč srečujemo vsak dan, tako ali drugače. Občutki krivde ali pa nalaganje krivde nekomu drugemu so del našega življenja. In samo od nas je odvisno, ali se s to krivdo, z občutki krivde in obenem s krivico, znamo in zmoremo soočiti. Ko smo bili še mlajši, je bilo to toliko težje.
In ravno o tem pripoveduje roman Kriva, o iskanju krivde, o občutkih krivde, o nalaganju krivde in tudi o krivici. O vseh tistih občutkih, ki jih mlad človek, mlada punca, če smo bolj natančni in če sledimo zgodbi Metke Cotič, na svoji poti odraščanja nenehno doživlja. Pa najsi bodo družinske razmere, v katerih tak človek odrašča še tako zelo idilične ali pa obratno; razsuta družina, prepojena z opijati vseh vrst, od alkohola do drog. Občutkom, ki izhajajo iz krivde, se je nemogoče izogniti, jim ubežati…

Rdeča stopnja za alarm v stanovanjski skupnosti! Tokrat morajo Jasmina, Laura in Magdalena rešiti svojega svetovalca Felipa. Njegovi starši so napovedali svoj prihod in pričakujejo, da jim bo Felipe predstavil morebitno zaročenko.

Kaj pa hoče ta tukaj? Komaj so se Laura, Jasmina in Magdalena navadile na skupno življenje, se zgrne nov kaos nad stanovanjsko skupnost…

Sredi spomladanskih občutkov pade novica kot bomba. Laura, Jasmina in Magdalena imajo resen problem. Ta je visok, svetlih las, ima sedemnajst let in nosi ime Gvendolin.