Avtor: Kossi Komla-Ebri

Neyla 

Tema tega romana ni toliko ljubezen kot tisto, kar želi to čustvo prikriti: to so težave, s katerimi se srečujejo vsi tisti, ki se morajo spopadati z vračanjem v svojo rodno deželo.

Kossi Komla-Ebri, italijanski avtor afriških korenin, nas spodbuja k razmišljanju in premisleku. Govori nam o odhodih in vrnitvah, o asimilaciji in kulturni identiteti, a to počne tako, da se odreče literarnim arhetipom priseljenstva in kakršni koli nostalgični avtobiografiji, namesto tega raje v osebni prtljagi vseh migrantov pusti odprt prostor za ustvarjalnost.

Pričujoča novela želi bralcu približati nekatere tematike afriške celine: eksistenčne težave, ljubezen, sanje in vsakdanje življenje skozi notranje-osebno izkustvo, ki povezuje vsa človeška bitja. Zgodba pri tem namenoma ne vpleta antropološke, zgodovinske ali sociološke perspektive.

Avtor pravi: “Preprosto všeč mi je pripovedovati, izzivati čustva in spodbujati k sanjarjenju. Kljub temu se v pripovedi skriva veliko prikritih pomenov in simbolike.
Tematika se vedno vrti okrog Afrike, kajti menim, da naj pisec piše o tem, kar pozna, čuti, kar mu je pri srcu: »Jezik tipa tam, kjer boli zob.« (italijanski pregovor op. prev.)
Zame osebno roman Neyla, poleg tega, da je ljubezenska zgodba, predstavlja ponovno oživitev neke ljubezni, predvsem pa natančen prikaz mojega ljubezenskega odnosa z Afriko in videnja današnje Afrike. Afrika je Neyla in Neyla je Afrika. Prav to je tista privlačna, nesrečna, trpeča in obenem ‘lepa’ ljubezen. Tako kot umre Neyla, umira Afrika, potem ko se je kot prostitutka neuspešno skušala prodati zahodnemu svetu. Po ‘usodni privlačnosti’ in neizpolnjenih sanjah skuša zdaj ponovno najti svojo identiteto v ‘afriški’ ljubezni, vendar neuspešno. Namesto tega spočne ‘otroka’ negotovega izvora (črnega ali belega?), ki smo ga (mi, Afričani) pripravljeni sprejeti za svojega. Afrika kljub temu ne zmore starševstva in proti svoji volji, v velikem trpljenju in mukah ‘splavi’ demokracijo, nedonošenega otroka dveh svetov. Ali se Afrika res lahko sama svobodno odloča?
Afrika je razpeta med sistemi prisile, ki jo vsak po svoje omejujejo. Živi v prikriti tesnobi pred preteklostjo in sedanjostjo, potopljena v dualizem znanstvenega determinizma in vraževerja, na razpotju med modernostjo in tradicijo prednikov, vedno prevzeta nad Evropo, kar dokazuje fenomen ‘imigracij’. Je to še prava Afrika? Ne, kljub temu se jo moramo naučiti ljubiti tako, kot je. Neyla umre, vendar ‘oči njene duše’ živijo naprej. Neyla-Afrika umre, vendar se ob tem rodi ščepec njenega samozavedanja, ki naznanja ponovno rojstvo, je kot ljubezen, ki jo je treba ‘prečistiti’, da se lahko ponovno razplamti. Velik korak naprej je že, če se Afrika nauči »ubežati trgatvi grozdov, polnih praznih obljub«, da se bo lahko spet našla v izgubljeni ‘duši’ in v ‘smrti’ prepoznala ponovno rojstvo, ki vodi v ‘srečo’, ta pa omogoča popolno predajo vesoljnemu.”