Skozi ljubezensko zgodbo, ki se odvija med Valjhuno, Veliko Svečenico in njenim pomočnikom Valkirkom, poteka še ena, v kateri se spominjamo, kako smo se enkrat že oddaljevali od lastnih src in prisegali samo na tehniko, tehnologijo in znanost. Kako je že bilo vse razčlovečeno, odtujeno, mrtvo in prazno. Narava pozabljena in izropana, srca pa okamenela in trda. Ko je štelo edinole, koliko smo uspeli nakopičiti moči, slave, uspeha, materialnih dobrin… Ko smo samo jemali in pozabili, kakšen čar in izpolnitev je v dajanju. Čas, ko nismo zmogli Brezpogojne Ljubezni izražati. In ko je bila izdana Ljubezen, je bilo izdano Upanje. Ko je umrlo tudi Valjhunino srce, se je pridružilo pokopališču živih mrtvecev na Atlantidi. Tako je bila Valjhuna le zadnji sprožilec Roke Neizbežnega, ki je celotni civilizaciji omogočila novo Življenje. Življenje, ki ga živimo tukaj in zdaj. Atlantida še vedno odmeva. Čaka, da se bo skozi naša prebujena Srca lahko dvignila z dna morja. Ali takratna izkušnja res ni bila dovolj? Potrebujemo nov potop? Zakaj ne bi izbrali Vstajenja iz sna pozabe? Tukaj in zdaj? Atlantida čaka našo odločitev. In zopet se čas v neki dimenziji že izteka…