[email protected]
24/7 odgovarjamo za vas
\n
knjige.plus – super knjige za super ceno
Finžgar še danes velja za berljivega pisatelja, ki nam ima še vedno marsikaj povedati. Njegova “povest davnih dedov” Pod svobodnim soncem, ki je bila mnogokrat ponatisnjena, sodi v sam vrh naše prozne literature. Nič manj niso vredne pozornosti njegove kmečke zgodbe, s katerimi je naše tradicionalno ljudsko pripovedništvo povzdignil na visoko estetsko raven…
Knjiga vsebuje 18 zaokroženih razprav iz novejše (19. stoletje, prva polovica 20. stoletja) in sodobne (druga polovica 20. stoletja) slovenske poezije. V prvem delu so zbrane razprave, ki razčlenjujejo opuse posameznih pesnikov, tako da so razvrščeni kronološko, začenši s pozabljeno postromantično liriko in prozo poznejšega fizika Jožefa Štefana, prek pesnikov moderne Dragotina Ketteja in Otona Župančiča, prvega avantgardista Antona Podbevška, ekspresionista in modernista Edvarda Kocbeka do sodobnih Kajetana Koviča in Gregorja Strniše…
Gre za izbor esejev in drugih spisov, ki zaokrožujejo dokaj zgovorno osebno in pesniško zgodbo iz druge polovice prejšnjega stoletja, zarisano na široki freski slovenske kulturne, politične, predvsem pa literarno-duhovne zgodovine. Gradivo je razdeljeno na štiri tematske sklope. V prvem delu so zbrani eseji s pesniško, avtobiografsko, literarno-filozofsko, meditativno in literarno, avtopoetsko tematiko. Spisi v drugem delu govorijo o družbeno-političnem angažmaju slovenskega intelektualca – pisatelja v zadnjih štirih desetletjih. V tretjem delu se refleksijam o sodobni, zlasti slovenski družbi pridružujejo…
To je zbirka novelet renomiranega sodobnega slovenskega pisatelja srednje generacije. Tisto, kar (ne)junake te kratke proze bistveno določa, so različne stiske, v katerih so primorani priti blizu lastni resnici. To se, razumljivo, bolj ali manj vedno dogaja na ostrem robu neznosne bližine smrti. Resnica, ki (ne)junakom pride blizu, nima na sebi nič metafizičnega, ampak se upredmeti kot samovpogled subjekta na lastnem robu, da je vse, kar je, samo golo življenje, ki bolj ali manj nerealizirano mineva vnemar, kar daje noveletam pečat tragike oziroma deziluzije. To pa ne pomeni samo uvida v nezmožnost posameznika, da bi v polnosti realiziral sebe in svoj notranji svet, ampak uzavestitev, da se nam podoba našega lastnega sveta razbistri šele v njegovi poznosti, dovršenosti in da je lebdenje nad breznom niča med še ne in ne več edino, kar nam je dano…
Oboževalec trenutka je kratek avtobiografski roman, v katerem nam avtor na zelo neposreden in iskren način približa odraščanje skupine dečkov v Tuzli v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Avtor s perspektive zrelega in od življenja že malo utrujenega protagonista ponovno podoživlja vse te davne lepe, srečne in brezskrbne čase. To njegovo vračanje v otroštvo pa ni nek eskapizem, beg pred zdajšnjo realnostjo, temveč se med njima vzpostavljajo številne korelacije, iz katerih črpa številna življenjska spoznanja. Roman se osredotoča na glavnega protagonista, na njegov proces odraščanja, zorenja, katerega najpomembnejši del je rojevanje ljubezenskega hrepenenja, ki ga bistveno določa. Podobam odraščanja teh dečkov sledimo skozi serijo najrazličnejših dogodkov, neponovljivih trenutkov, ki jih za vedno zaznamujejo.
Naš svet postaja majhen in vse na njem je med seboj prepleteno in odvisno drugo od drugega. Ker prvič v človeški zgodovini sedimo resnično v enem čolnu, potrebujemo, kakor je zapisal Rimski klub, »globalno revolucijo«, ki ne bo zajela le političnih in gospodarskih področij, ampak tudi kulturo in etiko v njenem najširšem pomenu besede; to kar potrebujemo, je nov civilizacijski in kulturni plan. A to je lažje reči kakor narediti. Priča smo namreč posebnemu paradoksu. Medtem, ko krvavo potrebujemo globalno zavest in etiko ter planetarni dialog, opažamo, zaradi splošne krize istovetnosti, zloma ideologij, razpada in slabitve vrednotnih sistemov, strahu pred uničevanjem naravnih osnov življenja in občutkov nemoči, krepitev prav nasprotnih tendenc: kulturnega etnocentizma, nacionalizma, ekološkega, verskega in političnega fundamentalizma ter separatizma.
Začetek te avtobiografske pripovedi je postavljen v poletje leta 2020, v tisto na videz idilično obdobje po prvem valu epidemije, ki je pretresla nazorske in eksistencialne temelje vsega sveta ter postavila pod vprašaj tudi avtorjevo prihodnje delo. Zamajala je njegova četrtstoletna prizadevanja, obenem pa ga potisnila v stres, zelo blizu travmatičnemu
Ona je Ana je eden redkih, v Sloveniji morda celo prvi roman, ki iz prve roke opisuje izkušnjo soočanja s shizofrenijo. Pripoved sledi psihologiji majhnih korakov, in čeprav izpostavlja pojave in dogodke, s katerimi se večina od nas ne sooča vsak dan, je roman Ona je Ana eden najbolj dostopnih tekstov, ki nam bodo kadarkoli predstavili faze shizofrenije in njenega sprejemanja. Tudi zato, ker vsebuje tako redko literarno ilmičnost.
Fran Milčinski se oglasi tudi v knjigi, kot nekakšen postfestumski pisec uvodne besede, v kateri ugotavlja, da so se Lavdoni, Cefizlji in drugi precej spremenili. Ni mu čisto jasno, zakaj, uživa pa.
Z romanom To so imena se Wieringa oddaljuje od Nizozemske in se z nenavadno skupino brezimnih pribežnikov poda na dolgo pot čez izmišljeno srednjeazijsko stepsko pokrajino.
Gorica je naša, literarni prvenec Primoža Sturmana, je intrigantno čtivo. Zanesljivo pa ne le za ljudi, ki smo tako ali drugače povezani z Mediteranom, Trstom in Italijo, saj ne gre za lokalne vinjete.
Ta knjiga govori o nekaterih, ki so že v deželi rajnkih. Sodelovanje z njimi, učenje od njih, tudi občudovanje in pogovori so mi veliko dali. In tudi kakšna grenka senca dvoma ali določena nerazumljena beseda mi je pomagala, da sem spoštoval njihove vznemirljive drugačnosti.
Izkušnja skozi branje romana, ki ga je moč doživeti le s pomočjo Muanis Sinanović.
V tej knjigi omenjene osebe so sanjske projekcije in (po vsej verjetnosti) ne predstavljajo realnih oseb, živih ali mrtvih, četudi z njimi korespondirajo.
O čem torej teče, vijuga, skače, preskakuje naprej in nazaj, zastaja in pohiteva osnovna zgodba v romanu, zapisanem v prvi osebi: Snoj ponovno razmišlja o svojem življenju in življenju bližnjih družinskih članov, kakor jih je doživljal sam ali so mu o njih pripovedovali, pripoveduje pa tudi o sodobnikih iz raznih svojih življenjskih obdobij, tako iz študentskih let na primerjalni književnosti, iz kasnejših časov novinarskega in uredniškega okolja ter iz krogov znamenite Nove revije.
Ponudba ni ažurna, nakup ni mogoč.
Obiščite našo knjigarno cangura.com.
Hvala za razumevanje, lep pozdrav.
Želite biti obveščeni, ko bo stran znova aktualna?
Naročite se na obvestila in nam zaupajte svoj email!
Obvestili vas bomo, ko bo knjige.plus znova aktivna.
Do takrat vas vabimo na cangura.com.
Za boljšo izkušnjo uporabljamo piškotke za analitiko. Politika zasebnosti