Opis
V tej knjigi avtor preučuje šestindvajset piscev, seveda z določeno mero nostalgije, saj poskuša opredeliti kvalitete, zaradi katerih so postali v naši kulturi kanonilni oziroma merodajni. V Bollomovem Zahodnem kanonu, pa tudi v obsežnem seznamu na koncu knjige – to je najbolj kritiziran del knjige – ne bomo srečali nobenega slovenskega imena, prav tako ne nekaterih imen svetovne književnosti, za katere se nam sicer zdi, da bi vanj sodila. Bloomu delo v prid govori le dejstvo, da kanon zanj ni zaprt, temveč odprta struktura: kanon sam je pač podvžen kanonizaciji, ki jo prinaša čas prihodnji.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.