Opis
Odlomek iz knjige: Ura je bila čez deveto, toda svetloba, ki je predrla zlepljene in toge veke, je bila medla in nedoločna, urno in z olajšanjem je pomislil, da je brez dvoma mnogo prezgodaj. Zatisnil je veke (celo nekoliko s silo), da bi zanesljiveje zbežal iz muk prebujajoče se zavesti v božajočo milino spanca. V prvem hipu se je prek oči zares razpotegnila temna, gosta in globoka plast črnine, ki je bila potem nekaj trenutkov enako temna, gosta in globoka. Že ga je spreletela iskrica upanja, da se bo zdaj zdaj v brezbarvje sna utopila tudi ta črni na, ko je nenadoma razločno videl, da se obetajoča gmota redči in postaja nemirna. Na obodih njegovih oči so se začeli nabirati kolobarji, ki so bili od temnega ozadja nedvomno svetlejši, vendar nedoločljive barve: večji so se zliva li v manjše ter se z vztrajno počasnostjo vrteli in z nepogrešljivo natančnostjo izgubljali v središču, ki je bilo prav sredi zenic. Temno ozadje je ginevalo: ugreznilo se je na dno, in ko je potem spet prišlo na dan, so iz pokajočih mehurčkov brizgali in se razlivali vnelogičnih geometričnih likih prameni najrazličnejših barv, najprej temnozeleni ali temnomodri, potem škrlarnordeči, potem rumeni, potem mešanica vseh barv, dokler ni prevladala rožnata in nestalna, kakor na komaj odprtem cvetu vrtnice. Nejevoljno je okrenil glavo na blazini tako, da je čutil strop, ki se je razprostiral tik nad njegovim čelom. Vedel je, da je strop bel in prostran, nekoliko pregladek, pomislil je tudi na svetilko, ki je bila – čeprav je še ni videl – videti nekam premalo varna v nedogled ni ravni in s svojo ceneno pozlato očitno nesoglasna. Komaj malo je manjkalo…
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.