Pisave nove madžarske proze so se namreč rodile iz odpora in prizadevanja po umetniški avtonomnosti. Pisci nove proze so zavrnili uradno represivno ideologijo državnega socializma in odvzeli veljavo lažni realistični književnosti, s čimer so osvobodili raznolikost jezikovnih oblik komuniciranja. Patos in umetniška vznemirljivost tega dejanja sta do danes že minila. V tem smislu je še kako resnična izjava Pétra Eszterházyja, da pred letom 1989 ni bilo knjige, ki ne bi žalovala za stavkom. Toda ravno najnovejše knjige Eszterházyja – katerega romani so po izidu Proizvodnega romana leta 1979 nemara izzvali največ razprav in ga upravičeno štejejo za enega glavnih pobudnikov nove proze – dokazujejo, da se njegov način pisanja v zadnjem desetletju ni temeljito spremenil. Torej je do spremembe v umetniškem nazoru in poetiki prišlo že v 80. letih, splošno sprejeta pa je bila šele nedolgo tega…