Esej je za pisatelja izziv. Spustiti se mora iz svojega fantazijskega, sanjskega sveta na realna da, se globoko zazreti vanje, potem pa grebsti po zemlji, prahu in neredko blatu, da bi prišel do njihovega bistva. Gre torej za dva različna svetova, zato sem se nemalo začudil, ko sem bil povabljen, da bi ob 7S-letnici slovenskega PEN kluba izrekel nekaj misli na simpoziju z nadvse privlačnim naslovom: Samo podoba Slovencev. Kot pisatelj s slovenskega zahodnega obrobja sem tako pripravil ščepec utrinkov, ki so značilni tako za primorski kot za vseslovenski svet. Organizatorji so moje izvajanje o lepi Vidi in hlapcu Jerneju uvrstili v sklop z naslovom Sledovi in sedanjost, skupaj z razmišljanji Vinka Moderndorferja, Žarka Petana, Alenke Puhar, Ljuba Sirca, Julijana Strajnarja in Igorja Torkarja.
In tako se je začelo. Pred zbrano slovensko intelektualno elito sem pomislil in si zaželel, da bi k razpravi o slovenski stvarnosti in samobitnosti prispeval še kaj več kot zgolj referat. To pa sem hotel storiti s svojega nadvse značilnega in posebnega zornega kota slovenskega tržaškega in primorskega.
Značilnosti tega zornega kota so razvidne že iz naslovov petih razdelkov te knjige, strnil pa bi jih v nekaj pojmov: slovenstvo, primorska upornost, liričnost…

Pokrajine proze so nekakšen siamski dvojček Zapiskov iz noči. Zgodba o izkušnji doma, če sem malo patetičen. Če so Zapiski govorili predvsem o svetovni moderni prozi, potem je bilo tokrat v žarišču mojega interesa slovensko povojno pripovedništvo, ki ga je zaznamovala uveljavitev modernizma in njegovih variacij. To seveda ni znanstvena monografija ali akademska razprava. Knjigo sem pisal s polno zavestjo o esejistični svobodi in samovolji. Odpovedal sem se sistematičnosti in odbral tisto, kar me je izrazito pritegnilo.
Uvodoma podajam zasebni zemljevid povojne proze. Ob tem namenjam posebno pozornost novejši produkciji. Prvič zato, ker je relativno slabo reflektirana v kontekstu dediščine in lastnega časa. Drugič pa tudi zato, ker si domišljam, da problematiziram preko njene fiziognomije lasten horizont, s katerega zrem na preteklo dogajanje kot na živo izročilo. Uvodnemu lociranju meja in prehodov sledi devet esejev. Ti naj ne bi bili zgolj komentar k . uvodnim mislim. V prvi vrsti so nastali iz dialoga s pripovedmi samimi, ne glede na njihov kontekst. Kljub temu upam, da mi je uspelo skozi subjektiviziŹran in parcialen pristop dovolj konsistentno podati …