V tej knjigi je govor o treh teoloških krepostih. Z vsemi doslej natisnjenimi razpravami (tudi onimi o štirih naravnih krepostih) nam Pieper odpira »jasen pogled v neoslabljeni, za človeka vedno aktualni pomen kreposti, ki se »opira na tisočletno izročilo krščanske misli o človeku«. Po njem krepost »ni obrzdana ‘urejenost’ in ‘pridnost’ filistra, temveč bivanjsko povišanje človeške osebe … je »skrajnost tistega, kar človek mora biti: izpolnitev človekove zmogljivosti … je človekova usmeritev k najvišji uresničitvi njegovega bitja.« V knjigi je govor o veliki trojici vere, upanja, ljubezni, po kateri človek presega samega sebe, ker mu je darovana.