Matvejevičeva pripoved nas popelje v vrtoglav spev, v katerem veter veje in pometa skozi resnična mesta in spomine. Neizmernost zemljepisnega področja in neizmerljivost človeške izkušnje se prepletata v času, dotikata se in se prelivata v obširnost kopnega in brezbrežnost morja, ki sta v nenehnem gibanju in valovanju, v naraščanju, katerega namen nam ni znan. jasen vpogled in razločevanje svojevrstnega in prvinskega botrujeta spoznavanjem, ki so dvoumna, saj prebujajo našo radovednost in so s političnega vidika dokaj zapletena. Gre skratka za dialog človeka z zgodovino, z neizbežnimi koreninami lastne kulture…