Avtor: Urška Mihoci

Kratek opis:
Knjiga govori o soočanju in preseganju najbolj negativnih in samo-destruktivnih misli, ki jih lahko imamo – to so misli na samomor. V njej vam skozi lastno zgodbo, izkušnje ter dogodivščine  predajam vse ugotovitve.  Ne glede na to, kako hudo je lahko v določenem trenutku, nikoli ne pozabite da vse mine in da je življenje res vredno živeti.

Dolg opis:
Knjiga govori o moji zgodbi, o mojih izkušnjah iz najstništva, predvsem pa o mojih ugotovitvah, ki so nastale po večletnem delu na sebi, spoznavanju same sebe, analizi dogodkov ter o končni odločitvi, da delim vse to s svetom.

Misel na samomor, ni nič drugega kot le in samo to – misel. Razlogi, da pridemo do takšnih misli so lahko različni, vsem pa je enako to, da želimo izhod v sili. Želimo pobegniti stran od situacije ali čustev v katerih smo se znašli. Rešitev v tem primeru pa prav gotovo ni v begu, ampak v soočenju s samim seboj.

Res je, je izziv se soočiti s svojimi mislimi in čustvi. Vendar lahko šele takrat, ko vemo kaj rešujemo, šele ko res poznamo prave razloge in vzroke za kaj je prišlo do določenih čustev in misli, začnemo počasi reševati in spreminjati situacijo.

Knjigo sem napisala, ker želim da postane to lahkotna tema pogovora, saj je ravno komunikacija tista ključna sestavina za reševanje kakršnihkoli izzivov v življenju. Prav o komunikaciji pa govori dobršen del knjige. Predvsem o komunikaciji s starši, ki je vodila do tega, da sem se kot najstnik sama soočala z vsem kar pišem v knjigi. Opisala pa sem tudi dobro komunikacijo, katere je bilo po moji spremembi čedalje več, saj določenih stvari nisem več dopuščala.

Vse v življenju se spreminja in raste zato si za spremembo vzemite čas. Predvsem pa si vzemite čas da se spoznate, da res dobro spoznate svoje misli in čustva ter to, kako ob njih reagirate. Šele ko vemo kaj spreminjamo, se sprememba lahko začne. In ne pozabite, življenje je vredno živeti.

Pohvale knjige ali odlomek iz knjige:

Urška. Zelo zelo me je navdušila tvoja knjiga Vredno je živeti. Priporočam jo prav vsem ne glede na leta. Zares iskreno doživljanje in mnogo mnogo zamolčanih resnic in čustev o katerih si iskreno spregovorila . Začutila sem te . Hvala ti. Želim ti uspešno pot še naprej.

(Vida Drnovšek)

Odlomki iz knjige:

Kolikokrat slišim zgodbo, ko se je nekdo ubil in so bili vsi okoli njega presenečeni. Vse je šokiralo. Naj vam povem, kaj se je v resnici dogajalo – vse to, kar se je dogajalo tudi meni. Nikomur nisem zaupala in nisem znala oziroma nisem bila zmožna pokazati pravih čustev. Strah me je bilo, kaj bodo rekli, če bom izrazila svoja prava čustva in občutenja. Strah, da me bodo spet ošteli in poslali na samo v sobo. V resnici me je bilo strah izrazit svoja prava čustva. To se je močno poznalo tudi v partnerskih odnosih. Vedno, ko je prišlo do točke, ko bi morala izraziti tudi boleča čustva, sem pobegnila. Verjamem, da sem s tem samo prizadela vse svoje nekdanje fante, pravega problema pa v resnici nisem rešila. Pravi problem je bil, da nisem znala iskreno izražati svojih čustev.

Želim, da veste, da z jokom res ni nič narobe. Je le način izražanja čustev. Za vsakim jokom se vedno skriva čustvo. Otroci nikoli ne jočejo brez razloga, zato se pogovorite z njimi. Z mano se nihče nikoli ni pogovarjal, ko sem jokala. Zato sem veliko čustev, sploh tistih »slabih«, predelovala čisto sama. Ponavadi sem slišala: »Pa kaj spet jokaš,« ali pa: »Daj, nehaj no jokat in normalno povej.« Pri Maji sem ozavestila, da se moja starša nista mogla pogovarjati z mano v takšnem stanju, ker sem ju podzavestno spominjala na njuno otroštvo in na to, da tudi njima ni bilo dovoljeno jokati.

V svojih najtežjih trenutkih še nisem imela zavedanja, da imam jaz nadzor nad svojimi mislimi in da jih je mogoče obrniti. Misli so se samo vrtele v glavi, jaz pa sem jim sledila. Pomagalo pa mi je, da sem preko joka lahko sprostila svoja čustva. Če tega ne bi mogla, verjamem, da bi nekje eksplodiralo – najverjetneje bi drugače dala ven vse občutke in ves obup, ki sem ga občutila takrat.

Ne glede na vse, kar se je dogajalo, na koncu lahko rečem le to: Vredno je živeti, res je vredno živeti. Kljub vsem negativnim mislim, vsaki ideji o samomoru, vsem napačnim vzorcem, ki sem jih imela, in še bi lahko naštevala, je prav zares vredno živeti. Toliko lepih stvari imamo na čarobnem planetu Zemlja. A vidimo jih le, če se jih odločimo videti.

O avtorju:

Sem nežna in umirjena a hkrati tudi pustolovska duša. Rada sem v naravi in rada sem doma. Že od srednje šole imam neko posebno vez z naravo, še posebej z drevesi, zato ni presenečenje, da sem študirala gozdarstvo na Biotehniški fakulteti. Po faksu sem začela plezati, kar me je popolnoma prevzelo in je bila tudi moja služba nekaj časa povezana s plezanjem. Leta 2020 se je začelo za mene malo bolj umirjeno obdobje, ko sem začela izdelovati in prodajati svoje kvačkane izdelke. Po selitvi v začetku leta 2021 pa je samo od sebe steklo tudi pisanje knjige.