[email protected]
24/7 odgovarjamo za vas
\n
knjige.plus – super knjige za super ceno
Uroš Zupan seveda ni neznano ime slovenske poezije. Njegove pesmi so že postale predmet literarnozgodovinskih raziskav, univerzitetnih predavanj; uvrščane so v antologije, prevajane po svetu, avtor je za svoj ustvarjalni opus prejel najvišje nagrade, med drugim Jenkovo in nagrado Prešernovega sklada. Zaenkrat se da reči le to, da se avtor pastem »uspešnosti« in javnih priznanj, ki seveda godejo, uspešno izogiba. Njegovo pisanje namreč ni, kot se rado dogaja prekmalu prepoznanim »klasikom«, zapadlo v samozadovoljni kliše, ne ponavlja enega in istega obrazca, temveč iz zbirke v zbirko tako ali drugače ohranja svežino prvenca…
Lucija Stupica je na tistih mladih pesnic, ki je že s svojim prvencem Čelo na soncu dokazala, da gre za eno najobetavnejših sodobnih poetes. Tako je že za njen več krat nagrajen prvenec kritičarka Ignacija J. Fridl zapisala, da govori o vsem, o samoti, in ljubezni, o nostalgiji in življenjskem optimizmu, njegova bistvena, danes že redka odlika pa je, da govori s pravo mero. Veliko tega nedvomno velja tudi za pričujočo knjigo…
Pisave nove madžarske proze so se namreč rodile iz odpora in prizadevanja po umetniški avtonomnosti. Pisci nove proze so zavrnili uradno represivno ideologijo državnega socializma in odvzeli veljavo lažni realistični književnosti, s čimer so osvobodili raznolikost jezikovnih oblik komuniciranja. Patos in umetniška vznemirljivost tega dejanja sta do danes že minila. V tem smislu je še kako resnična izjava Pétra Eszterházyja, da pred letom 1989 ni bilo knjige, ki ne bi žalovala za stavkom. Toda ravno najnovejše knjige Eszterházyja – katerega romani so po izidu Proizvodnega romana leta 1979 nemara izzvali največ razprav in ga upravičeno štejejo za enega glavnih pobudnikov nove proze – dokazujejo, da se njegov način pisanja v zadnjem desetletju ni temeljito spremenil. Torej je do spremembe v umetniškem nazoru in poetiki prišlo že v 80. letih, splošno sprejeta pa je bila šele nedolgo tega…
Knjiga Savna in druge zgodbe pomeni nepričakovan vdor v slovensko literaturo. Ne toliko zato, ker s te, žurnalistične strani ne bi mogla pričakovati udarca, bolj zato, ker je ta vdor precej netipičen. Sodobna slovenska literatura, čeprav ima raje roman, seveda pozna kratko zgodbo, tudi vrhunsko izpisano (Blatnik, Jančar, Kleč pa Lenardič, Virk, Maja Novak), toda obenem, hvalabogu, tematsko dokaj profilirano, se pravi vezano na avtorske specifike: pri Blatniku so ob klasični novelistiki na delu metafikcijski postopki, pri Jančarju socialnozgodovinski konteksti, pri Kleču obsesije s premaknjeno realnostjo … Lorencijeve zgodbe imajo vse to in še kaj, pri tem pa ni treba misliti, da je avtor, preden se je lotil pisateljskega opravila, proučeval aktualne trende na področju neromanesknega proznega pisanja…
Knjiga prinaša obsežen izbor esejev enega najboljših poljskih pesnikov in esejistov XX. stoletja. Eseji se slogovno gibljejo med literaturo, potopisom, umetnostno zgodovino in poezijo, kar daje Herbertovemu pisanju poseben čar in privlačnost. V besedilih Herbert razmišlja o holandskem slikarstvu 15. stoletja, o tulipanih ter njihovem vplivu na nastanek borz, v drugih se spet sprehaja po renesančni Italiji in občuduje njene umetniške stvaritve ter nenazadnje opiše svoje potovanje po grških otokih, kjer odkriva zametke evropske civilizacije. Knjiga je takorekoč obvezno branje za vsakega literata, umetnostnega zgodovinarja ali ljubitelja umetnosti nasploh…
Namen pričujočega dela je predstaviti nizozemsko kratko prozo zadnjih dveh desetletij. Nizozemska literatura, ki je v Sloveniji med manj znanimi, slovi po izjemno kvalitetni tradiciji kratke zgodbe, ki je še posebej zaznamovala literarno produkcijo 20.stoletja. Slovenci smo se z nizozemskimi zgodbami seznanili že v 80-ih letih, ko je v prevodu Janka Modra izšla antologija kratke proze z naslovom Bolečine v trebuhu. To delo zajema starejšo generacijo avtorjev, aktivnih predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih, medtem ko je namen pričujoče antologije prikazati razvoj kratke zgodbe v zadnjih dveh desetletjih ter zajeti mlajšo generacijo še živečih avtorjev…
Po antologiji irske (Kri in voda, Študentska založba 1998) in škotske kratke proze (Glas, Apokalipsa 2003) je slovenskemu bralcu primerno predstaviti tudi prozo, ki dandanes nastaja v Veliki Britaniji. Kriterij pri izboru sicer zelo heterogenega gradiva je bila zlasti multikulturnost, saj je prav to značilnost, ki najbolj zaznamuje današnjo britansko družbo, s tem pa nujno tudi njeno književnost. Knjiga je bila natisnjena v sodelovanju z British Councilom. Nove britanske pisave zajemajo iz obdobja zadnjih petih let, ki je bilo, čeprav na videz kratko, za britansko književnost v marsičem prelomno. Izbrana besedila so po mnenju urednic dovolj ilustrativni primeri slogovnih, tematskih in kulturnih značilnosti tega obdobja. Nekaj avtorjev v Sloveniji že poznamo (A. L. Kennedy, Jeanette Winterson), za večino pa bo to prvi prevod v slovenščino…
To je zbirka novelet renomiranega sodobnega slovenskega pisatelja srednje generacije. Tisto, kar (ne)junake te kratke proze bistveno določa, so različne stiske, v katerih so primorani priti blizu lastni resnici. To se, razumljivo, bolj ali manj vedno dogaja na ostrem robu neznosne bližine smrti. Resnica, ki (ne)junakom pride blizu, nima na sebi nič metafizičnega, ampak se upredmeti kot samovpogled subjekta na lastnem robu, da je vse, kar je, samo golo življenje, ki bolj ali manj nerealizirano mineva vnemar, kar daje noveletam pečat tragike oziroma deziluzije. To pa ne pomeni samo uvida v nezmožnost posameznika, da bi v polnosti realiziral sebe in svoj notranji svet, ampak uzavestitev, da se nam podoba našega lastnega sveta razbistri šele v njegovi poznosti, dovršenosti in da je lebdenje nad breznom niča med še ne in ne več edino, kar nam je dano…
Novi roman enega najvidnejših sodobnih slovenskih romanopiscev, ki je doslej gradil svojo prepoznavno poetiko predvsem z opisovanjem odmaknjenih, zakotnih in zamočvirjenih ambientov, se tokrat loteva povsem sodobne, urbane zgodbe. Dogajanje je umeščeno v velemestno okolje, kjer so zgodi umor, ki se zgodi predvsem v glavi glavnega junaka. Vsekakor je Sukub roman, ki bo pritegnil zahtevnega bralca, pa tudi vse tiste, ki so jim blizu mitološke in psihološke teme…
Andrej Skubic je z romanoma Grenki med (nagrajen s Kresnikom) in Fužinski bluz (nominiran za isto nagrado) dokazal, da gre trenutno za enega najbolj vznemirljivih slovenskih prozaistov. V sodobno slovensko prozo je prinesel atmosfero naše prestolnice, poudarjeno izrisano z uporabo ljubljanskega slenga. Norišnica – zaenkrat gre še za delovni naslov – je avtorjeva prva knjiga kratke proze. V Norišnici se srečujemo z junaki, ki so umeščeni na tak ali drugačen družbeni rob, torej z junaki, ki ne poganjajo kolesa zgodovine. Skubic že od prej velja za mojstra nekakšnega neosocialnega realizma in tej maksimi ostaja zvest tudi v tej knjigi…
Od blizu je romansirana intimna drama, odigrana v očeh prvoosebne pripovedovalke. Osrednji del pripovedi se odvija v Bukarešti, kamor se junakinja preseli, sprejme namreč delo na tamkajšnji slovenski ambasadi. Ob tem glavnem toku pripovedi, ki ga avtorica vešče izpisuje povsem neposredno, od blizu, pa iz ozadja, kot prikrito in nevidno žarenje kozmosa, v pisanje ves čas vdira iz globine grozljiva in hkrati fascinantna svetloba, rojena v najzgodnejšem otroštvu. Prav to smrtonosno sevanje, ki je jezik literature, edino zmore za trenutek zmanjšati neznosno gostoto temne snovi. To zdaj ve tudi Irena…
V romanu Devet avtor slika resničnost posocialistične Poljske po uvedbi »prostega trga« v devetdesetih letih minulega stoletja. Njegovih devet junakov se dva dni potika in naključno srečuje v okolju podjetniško-prestopniškega sveta urbane Varšave. Opis varšavskega velemestnega okolja je skoraj liričen; mesto s svojimi industrijskimi predmestji, vrvečimi ulicami, bolšjimi trgi in odtujenimi prebivalci je prepričljiva spremljava glavne teme romana…
Oboževalec trenutka je kratek avtobiografski roman, v katerem nam avtor na zelo neposreden in iskren način približa odraščanje skupine dečkov v Tuzli v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Avtor s perspektive zrelega in od življenja že malo utrujenega protagonista ponovno podoživlja vse te davne lepe, srečne in brezskrbne čase. To njegovo vračanje v otroštvo pa ni nek eskapizem, beg pred zdajšnjo realnostjo, temveč se med njima vzpostavljajo številne korelacije, iz katerih črpa številna življenjska spoznanja. Roman se osredotoča na glavnega protagonista, na njegov proces odraščanja, zorenja, katerega najpomembnejši del je rojevanje ljubezenskega hrepenenja, ki ga bistveno določa. Podobam odraščanja teh dečkov sledimo skozi serijo najrazličnejših dogodkov, neponovljivih trenutkov, ki jih za vedno zaznamujejo.
V Uglašeni in neustavljivi boste odkrili, kako negovati, širiti in ohranjati ustvarjalno življenje in pot, ki je globoko uglašena z vami, ter ostati zasidrani in prizemljeni v svoji resnici, medtem ko gradite lep, dolgoročen posel in življenje, ki vam ožarja dušo, pa tudi svet okrog vas.
Iz prve roke o tektonskih družbenih spremembah, kot jih pišejo majhne zgodbe ameriškega vsakdana.
Srčna želja vsake ženske in vsakega moškega je najti ljubezen svojih sanj. Partnerja, ki bo izpolnil velika pričakovanja o romantični ljubezni, varnosti in srečni družini.
Pred vami je umazani Berti, deček, ki si rad vrta po nosu, riga, se boji vode in ima še veliko drugih nagnusnih navad.
Pred vami je umazani Berti, deček, ki si rad vrta po nosu, riga, se boji vode in ima še veliko drugih nagnusnih navad.
Druga knjiga predstavlja Kosovela predvsem kot misleca – obsega od aforizmov do načrta za knjigo Biti ali ne biti. V dodatku so nove transkripcije že objavljenih pesmi in drugih besedil.
Prva knjiga obsega poezijo, prozo in dramatiko. Vanjo so vključeni tako dokončani teksti – pesmi, črtice in nekaj drobnih dramskih del – kot tudi številni fragmenti in osnutki.
Slovenski etnolog in antropolog se je posvetil preučevanju ključnega vprašanja današnjega časa, načina sobivanja človeka z naravnim okoljem. Prednjačijo predvsem biološke znanosti, ki rušijo ustaljene meje med človekom in živaljo ter med naravo in kulturo.
Knjiga o vinu je pripoved o osebnem odnosu avtorja do vina in vseh njegovih razsežnostih, o estetskih, filozofskih in socioloških dimenzijah vina, ki zmorejo vsakomur približati to civilizacijsko dobrino, brez katere si današnjega sveta in življenja ne moremo zamišljati. Dotakne se tudi Svetega pisma, kjer je vino omenjeno večkrat kot voda in mleko.
Protagonisti zbirke kratkih zgodb Razvezani so fant na travi, dekle z anoreksijo in še drugi z osebnega ali družbenega roba, ki pa namesto ciničnega razgrajevanja lastnega položaja vzpostavljajo do svojih težav drugačen odnos. Kot zapiše Aljoša Harlamov v spremnem zapisu, je značilnost nove generacije piscev, ki ji pripada tudi Ana Schnabl, preseganje »hipsterskega« odnosa do realnosti, ki ne misli čisto resno, čeprav misli čisto resno.
Slovenologija prinaša 38 bistroumnih in humornih zapisov izpod peresa Američana Noaha Charneyja, ki že vrsto let živi v Kamniku in od blizu opazuje lepote in bizarnosti dežele, v katero je, kot pravi, zaljubljen.
Slovenologija prinaša 38 bistroumnih in humornih zapisov izpod peresa Američana Noaha Charneyja, ki že vrsto let živi v Kamniku in od blizu opazuje lepote in bizarnosti dežele, v katero je, kot pravi, zaljubljen.
Ponudba ni ažurna, nakup ni mogoč.
Obiščite našo knjigarno cangura.com.
Hvala za razumevanje, lep pozdrav.
Želite biti obveščeni, ko bo stran znova aktualna?
Naročite se na obvestila in nam zaupajte svoj email!
Obvestili vas bomo, ko bo knjige.plus znova aktivna.
Do takrat vas vabimo na cangura.com.
Za boljšo izkušnjo uporabljamo piškotke za analitiko. Politika zasebnosti