Roman Kriva, pod katerega se podpisuje Metka Cotič, se – kar že naslov pove – spogleduje s tiste vrste tematiko, ki skuša poiskati in hkrati dokazati vzroke krivde in hkrati nekrivde nekoga ali nečesa. Oziroma drugače; Metka Cotič nadaljuje romaneskno študijo iskanja krivde, občutkov krivde, nemoči ob takšnih občutkih, študijo, ki jo zasledimo že v nekaterih njenih publicističnih in strokovnih člankih. Krivda je namreč nekaj, kar je prisotno v vseh nas, s čemer se tako rekoč srečujemo vsak dan, tako ali drugače. Občutki krivde ali pa nalaganje krivde nekomu drugemu so del našega življenja. In samo od nas je odvisno, ali se s to krivdo, z občutki krivde in obenem s krivico, znamo in zmoremo soočiti. Ko smo bili še mlajši, je bilo to toliko težje.
In ravno o tem pripoveduje roman Kriva, o iskanju krivde, o občutkih krivde, o nalaganju krivde in tudi o krivici. O vseh tistih občutkih, ki jih mlad človek, mlada punca, če smo bolj natančni in če sledimo zgodbi Metke Cotič, na svoji poti odraščanja nenehno doživlja. Pa najsi bodo družinske razmere, v katerih tak človek odrašča še tako zelo idilične ali pa obratno; razsuta družina, prepojena z opijati vseh vrst, od alkohola do drog. Občutkom, ki izhajajo iz krivde, se je nemogoče izogniti, jim ubežati…