Irena Dousková v romanu s skrivnostnim naslovom Ponosni Smoker (1998) – pomen te besedne zveze se razkrije glavni osebi šele na koncu, zaradi česar tudi izgubi eno od svojih otroških iluzij – navezuje na tradicijo družbenega romana, v katerem je dogajanje prikazano skozi perspektivo otroškega junaka. V njem se je pisateljica z grenko in ironično stilizacijo vrnila (pretežno skozi videnje odraščajoče punčke, debelušne Helene Součkove) v svoje otroštvo v majhnem rudarskem mestu srednje Češke v letih največje politične stagnacije in malodušja po sovjetski invaziji leta 1968. Vse tedanje družbene pretrese pripovedovalka opazuje od znotraj, skozi oči družinskih odnosov, v katere pa prav tako vdira vsa absurdnost in nesprejemljivost takratnih razmer. Kratki roman Ponosni Smoker kljub temu ni neposredna družbeno-politična izpoved o tedanjem času. Njegova glavna prednost je nenavadno subtilen prikaz občutljivega sveta punčke v konfrontaciji s tragično in celo groteskno realnostjo okolja, ki leži nekje za varovalno mrežo otroštva. Junakinja poleg dekliških problemov zaznava in komentira tudi svet odraslih in njena otroška logika in razumevanje življenja dajeta romanu humorističen pridih. Humor se pogosto sprevrže v ironijo. V knjigi že tudi pride do izraza avtoričina stalna in priljubljena tema drugačnosti, nepripadnosti, ki se stopnjuje tudi v drugih knjigah. Ponosni Smoker je bil tudi uspešno dramatiziran. Roman je neke vrste ženski pendant slovitemu romanu Michala Viewegha Čudoviti pasji časi (1992), avtorja v obeh primerih skozi perspektivo otroka s humorno in ironično distanco prikazujeta minuli problematični svet češke socialistične družbe, v katerem je bilo življenje povprečnega človeka zahtevno in naporno, včasih prignano na rob spodobnega preživetja, če je vztrajal pri svojih moralnih načelih in ni sklepal kompromisov z oblastjo ter je ostajal zvest samemu sebi.

S svojim značilnim humorjem in ironijo avtorica v romanih Ponosni Smoker in Onjegin je bil Rus skozi optiko osebnega in zasebnega življenja glavne junakinje (punčke iz nižjega razreda osnovne šole in nato gimnazijke) sijajno diagnosticira češko družbo tedanjega časa in češki značaj. In to na zabaven način.

Irena Dousková (1964), sodobna češka pisateljica srednje generacije, je svoj največji literarni in bralski uspeh dosegla z romanom Ponosni Smoker (Hrdý Budžes), ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu.

Svoje literarno delovanje je začela s pesniško zbirko več avtorjev Praški čudež (1992), potem je presedlala na prozo in ta ostaja njena najljubša zvrst vse do danes. Zelo očitno avtobiografsko noto ima njen prozi prvenec, roman v pismih Goldstein piše hčeri (1997), v njem se ji je posrečilo subtilno zaobjeti kontraste dveh svetov, dveh generacijskih in kulturnih mentalitet iz sveta v komunistični Češkoslovaški in v izraelskem eksilu. Zelo prepričljivo je orisala psihološki portret postaranega, egocentričnega moškega, ki ni zmožen komunicirati s svojimi bližnjimi, ker je preveč zaposlen sam s sabo, svojo nostalgijo, pa tudi strahom pred samoto. Dousková je že v prvencu pokazala svoj izredni smisel za izpiljeno psihološko pripoved. To je samo še potrdila v svoji drugi knjigi Ponosni Smoker.
V svoji tretji prozni, dnevniško stilizirani, knjigi Nekdo z nožem (2000) si je avtorica izbrala sodobno temo, temo prelomnice srednjih let, povezanih s silovitimi in korenitimi psihološkimi spremembami načina življenja na Češkem po

žametni revoluciji. Glavna junakinja se znajde v mučni zakonski krizi, to občuti kot čustveno agonijo svojega sveta, zdi se ji, da njene dosedanje življenjske izkušnje nič ne koristijo. Svarilna znamenja iz preteklosti se namreč nenadoma pojavljajo z vseh strani. Nesposobnost komuniciranja, nezmožnost, da bi našli pristen skupni jezik, to zanjo postaja simbol sedanjosti, pred katerim ni mogoče ubežati.

Po noveli Nekdo z nožem lahko o Douskovi že govorimo kot o izraziti predstavnici moderne češke psihološke proze z ženskimi protagonistkami in specifično žensko problematiko.

Tematska, stilna in žanrska raznovrstnost njenih del se nato še stopnjuje. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb Doktor Kott razglablja (2002) je pokazala velik stilistični razpon, pri čemer je temelj vseh njenih malih dram, ki se navadno dogajajo v svetu vsakdanjosti, predvsem vedno izrazitejši grotesken in tragičen občutek človeške nezadostnosti. S humorjem in precejšnjo mero ironije prikazuje sodobni, predvsem ženski svet. V zgodbah ne moralizira, samo kaže, koliko so se njeni sodobniki poistovetili z družbenimi maskami in obredi, s stališči, ki jih nekritično sprejemajo, četudi so zlagana.

Naslednja zbirka kratkih zgodb V čem je ta noč drugačna (2004) spet kaže avtoričino pestrost in izvirnost, tako v izbiri tem kot v tehniki pripovedi. V devetih baladno obarvanih zgodbah, ki segajo od daljne preteklosti do 20. stoletja, se zrcali izkušnja človeštva z nasiljem, močjo, oblastjo in lažjo. Teza o nasilju v

zgodovini je v bistvu rdeča nit cele knjige. Avtorica tukaj tudi izpričuje svoje zanimanje za zgodovino in filozofijo, demonstrira svojo zrelo pripovedno umetnost v oživljanju zgodovine, svojo sposobnost vživetja v psihologijo preteklih obdobij.

Nato se Dousková tematsko spet zasuče in napiše (avtobiografsko obarvano) nadaljevanje uspešnega romana Ponosni Smoker z naslovom Onjegin je bil Rus (2006). Pri takih podvigih se navadno pojavi dvom, če ne gre za razvodenelost prvotne pripovedne energije, vendar v tem primeru ni tako. Glavna junakinja Helena Součková ni več debelušna punčka, ampak punca v zadnjem letniku gimnazije v osemdesetih letih, v času prvih znamenj sproščanja politične zategnjenosti. Helenino odraščanje ni samo posrečena refleksija preteklega obdobja češke družbe, ampak tudi prikaz prvih ljubezenskih približevanj, ki ni brez komičnih prvin.

V svoji zadnji do zdaj izdani knjigi O belih slonih (2007) se spet vrača k žanru kratke zgodbe. Osem zgodb povezujejo besede izštevanke Sreča, nesreča, ljubezen, zakon, punčka, zibelka, grofica, smrt. Junaki zgodb pletejo trdne niti odnosov ljubezni in sovraštva, sočutja in zaničevanja, bojazni in občudovanja. Vsak med njimi ima enkratno usodo, v kateri se zrcali delček velike zgodovine. V zgodbah se presenetljivo malo dogaja, bolj se razvija atmosfera, občutje, ki ga avtorica imenuje ¯vonj časa®. Dousková ponuja natančno diagnozo časa (sedemdesetih let), vendar ne z jezo ali sovraštvom, ampak s prizanesljivim nasmehom. Nives Vidrih