[email protected]
24/7 odgovarjamo za vas
\n
knjige.plus – super knjige za super ceno
Kreativno brezmejnost brezplačnih kartic Feliks, ki na stojalih po vsej Sloveniji svoje uporabnike razveseljujejo že sedmo leto zapored, v knjižni obliki predstavljamo že v tretjem almanahu. Če smo se v prvem pregledu pred dvema letoma omejili na sedanjost, v lanskem drugem pa se podali v zgodovino kartic na Slovenskem, se tokrat s temami, ki so blizu oglaševanju, podajamo v našo bližnjo prihodnost.
Ustvarjalci, ki iščejo izzive na obeh straneh – prek vizualne in pripovedne estetike – so most med oglaševanjem in filmom, ki ga z vse višjo naklado in za vse več bralcev zadnjih pet let vestno pokriva brezplačna revija Premiera, drugi medij iz naše hiše. In če se filmski režiserji podajajo v svet filma, da tam odčarajo svoje sanje ter oglaševalci na celuloidnem traku iščejo priložnost za najbolj opazno promocijo svojih izdelkov in storitev, se film skuša vse bolj dotakniti resnice, da s tem začara tudi največje nejevemeže. Oglaševanje in film sta tako povezana bolj kot kadarkoli do sedaj in tudi zato so kartice Feliks ter revija Premiera dve prijetni plati iste resničnosti, življenja samega…
“Kartice Feliks so poleg Premiere drugi medij, ki nastajajo v našem podjetju. Ob nedavni petletnici njihovega obstoja je v knjižni zbirki Premiera ob pomoči, ki jo je prispeval nizozemski zbiratelj brezplačnih kartic Jan J. de Vries, nastala knjiga, ki ta popularni brezplačni medij natančno opisuje. Tako imate v prvem delu predstavljeno zgodovino in pojavne oblike brezplačnih kartic po vsem svetu. V drugem delu knjige je predstavljena zgodovina kartic Feliks in način njihovega delovanja, v najobsežnejšem tretjem delu pa je kataloški pregled vseh dosedanjih kartic Feliks. Glede na to, da je knjiga tiskana v barvah, lahko tu vidite, kakšne brezplačne kartice so po Sloveniji krožile v zadnjih petih letih. V zadnjem delu je predstavljena še revija Premiera, njeni začetki in njeno stanje ob začetku njenega četrtega koledarskega leta izhajanja…
“
V svetu, ki se vrti kot kolut, je kompozicija filmske glasbe že našla svoj prostor, na tej strani Alp pa ji morajo glasbeni arheologi in vakuumsko zaprti akademski krogi šele najti mesto, ki ji pripada, saj je dosedanja odsotnost vprašanja kompozicije filmske glasbe, njenih vsebin in kompetentnih avtorjev/predavateljev bila prevelika. Mitja Reichenberg je eden od ustvarjalcev, ki se z vso resnostjo ukvarjajo z natančnimi vprašanji in najpomembnejšimi segmenti kompozicije filmske glasbe. V tem uvodu v zgodovino filmske glasbe je pod drobnogled vzel umetniške in življenjske poti največjih komponistov, ki so s filmsko glasbo začenjali v prvih desetletjih preteklega stoletja, hkrati pa je slikovno nazorno, s primeri partitur in fotografij iz posameznih filmov, glasbo predstavil tako, da jo celo ob branju lahko slišiš, čeprav je ne poznaš…
Filmska kompozicija je več kot sledenje sličicam, kadrom ali filmskim likom, zato je predvsem avtonomna z neskončno možnostjo adaptacije, empatije in umetniške tolerance. Ker izhaja iz same zgodovine, je povezanost z njo nujna in se ne sme nikoli pretrgati. Le dobro poznavanje, razumevanje in sistematični študij daje komponistu filmske glasbe možnost, da se odbije od togosti akademske stroke in se poda na pot samotnega nomada po svetu glasbene umetnosti…
“Avtor nam na svoj prepoznaven način predstavi ozadje nastajanja tega, po mnogih anketah najboljšega filma vseh časov ter ga začini z njegovo izvrstno analizo. Hollywood in Amerika tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja pred nami vstaneta kot resnična, dogajanje v spretni režiji pisca nam v divjem tempu diha za vratom, ritem nikoli ne popušča, suspenz je ves čas trdno podložen, mit pa ponovno oživi in zažari…
“
Knjiga se začne z anekdoto, kako Brian De Palma avtorja ni hotel nito pogledati, v nadaljevanju pa razkrije, zakaj je bilo temu tako. Sicer je coolecija no. 1 zbirkaigrivih esejev o nekaterih največjih režiserjih in igralcih. Kot večina drugih avtorjevih knjig se bere kot roman, čeprav namesto fikcije vsebuje zbirko anekdot, življenjepisov in portreov…
Ko je Ameriko na začetku tridesetih zgrabila huda gospodarska kriza in je začel obisk v kinu naglo padati, so v Hollywoodu sklenili, da bodo ljudje poslej za ceno ene vstopnice dobili dva filma. B-filmi so bili na hitro in poceni posneta programska mašila. Studijem niso vzeli niti denarja niti časa – vsak studio je imel tedaj lastno produkcijo, lastno distribucijo in lastno mrežo dvoran. Ta knjiga je knjiga režiserjev, ki so ustvarjali B-film…
Umri na drugem mestu je kratka zgodovina napetih filmov, pravzaprav zgodovina treh obdobij napetega filma. Vse skupaj se začne s filmi noir, mračnimi, črnimi, pesimistični, ciničnimi, pogosto nihilističnimi kriminalkami, ki jih je Hollywood snemal v štiridesetih in pedesetih…
Zguncarije so namreč nekakšen filmski ekvivalent Murphyjevega zakona. Tu je v obliki zabavnih, kratko zapisanih pravilih, ki so nastala ob gledanju filmov, zbran pester mozaik klišejev in obveznih scen, ki jih že desetletja uporablja holivudska filmska pocarija…
V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih so distributerji Slovenijo zasuvali s filmski listi, reklamnimi materiali, ki so bili pravi filmski fetiši. Mnogi so tedaj te filmske liste zbirali. Štefančičeva knjiga vsebuje natančen pregled filmskih listov v povezavi s tedanjo logiko filmskega prikazovanja, ob kateri so mnogi filmi prihajali na naš spored z večletno zamudo. poleg esejističnega dela je v sliki in besedi predstavljeno tudi stopedeset najbolj reprezentativnih filmskih listov…
Pasijon, stara glasbena oblika, ki je v bistvu spevoigra na svetopisemsko zgodbo o Kristusovem trpljenju in smrti, je bila osnova, na katero je Peter Gabriel postavil svojo glasbeno pripoved. Prav ta zvočna podoba pa je bila podlaga, na kateri je zrasel sedaj že kultni film, delo režiserja Martina Scorseseja po literarni predlogi Nikosa Kazantzakisa, Zadnja Kristusova skušnjava. Avtor se loteva materiala iz dveh strani: prvič kot glasbeno-historičnega pojava, torej kot pasijona, ki nas hote ali nehote pelje po poti rimskokatoliške mitologije, polne miselnih zablod, neresnic in sprenevedanja o samem Kristusu…
V tej knjigi s krovnim naslovom Soba za paniko sta se avtorja Dušan Rutar in Mitja Reichenberg v povezavi z zadnjim filmom Davida Fincherja lotila obravnavanja vsak svoje teme: Rutar se je povezavi s filmom posvetil predvsem filozofiji in psihoanalizi drugega, Reichenberg pa se je v povezavi z glasbeno partituro Howarda Shorea za film Soba za paniko ukvarjal predvsem z analizo filmskega zvoka kot takega…
A.I. je zadel živec sodobne popkulturne shizofrenije. Zato ne preseneča, da so ga vsi dojeli v kontekstu shizofrenije – v kontekstu shizofrenega sloga, shizofrene montaže, shizofrene naracije…
Knjiga je tematsko razdeljena na tri dele: prvi opisuje stanje v slovenski kinematografiji v zadnjih letih, drugi del nakazuje probleme evropske filmske industrije in studia PolyGram, v tretjem delu pa se avtor posveti ameriškemu filmskemu sistemu, in sicer podrobneje studiema DreamWorks in Miramax…
Marilyn Monroe je bila tako lepa, da jo še vedno vsi predelujejo. Res, čisto vsi: pop kultura, art, znanost, nove generacije, novi mediji, teoretiki zarot, sodna medicina, reklame, dizajnerji. Tudi Madonna in Debbie Harry sta bili nekaj časa Marilyn Monroe – nista dolgo vzdržali. To, da si Marilyn Monroe, je nemogoče vzdržati. Pritisk je prehud. Niti sama Marilyn ni vzdržala dolgo – le 36 let. Njene politike ni bilo težko prečitati: če namreč gledate njene filme, se vam hitro zazdi, da je sicer vedela, kaj pomeni seksapil za kariero, a da se obenem kljub temu ni čisto zavedala prometnih zastojev, ki jih je povzročala. Ko ji v Sedmih letih skomin veter dvigne krilo, nima pojma, da bo popkulturi čez pol stoletja še vedno prihajalo. Tudi ko je bila oblečena, se je vedno zdelo, ;da j_ gola. Norica, ki jo je bilo strah, da bo znorela. Z napol odprtimi usti. In napol zaprtimi očmi. Marilyn Monroe je bila prototip filmske. zvezde – napol mesečnica, napol mučenica, napol otrok, napol ženska na robu živčnega zloma, napol flesh impact in napol dumb blonde, vedno pripravljena na vse, tudi na dirty old men (in dirty jokes), toda ko je zapela, recimo “That Old Black Magic” v Avtobusni postaji, ni bilo nobenega dvoma, da poje sebi. Sebe je imela raje kot film…
Ko se je Arnold Schwarzenegger zavihtel v guvernerski prestol Kalifornije, je s tem le postavil piko na i – vsa sodobna ameriška politika se je začela v Hollywoodu. V nekem starem h’woodskem filmu se odvetnik po devetnajstih letih vrne v malo ameriško mesto, v katerem so vsi prepričani, da je 19-1etna Mary v resnici njegova nezakonska hči. Ko je odšel, se je rodila. Je njegova ali ne? Mary zaradi te negotovosti tako trpi, da njen snubec, sošolec, raje kar zbeži. “Kdo sem,” vpraša svojo krušno mater, ki leži na smrtni postelji – in ki izdihne, še preden bi lahko odgovorila. Šit. In ker tudi odvetnik, za katerega se mimogrede izkaže, da je “pomembno prispeval k lansiranju atomske vojne”, svojega oče¬tovstva niti ne zanika niti ne prizna, postane njena bolečina tako neznosna, da – kot prava škandaloznica in mučenica – pokoketira s samomorom. Ker pa njen potencialni oče ni le vojni heroj, ampak tudi ribič, ji utopitev v laguni ne uspe. Kar ju tako zbliža, da lokalna učiteljica dahne: “Mislim, da se sploh ne zavedata, koliko pomenita drug drugemu. Pojdi zdaj k Mary in nehaj igrati očeta. Že tedne si vanjo zaljubljen!” Oh. In res, na koncu filma odvetnik razkrije, da je prečekiral dokumente, ki pravijo, da Mary ni njegova hči – planeta si v objem, skočita na vlak in odpotujeta v happy end. Ho!…
Odlično delo, v katerem se je avtor posvetil človekovim boleznim in zdravju v najširšem družbenem in v najožjem osebnem smislu.
Žvižgači, mediji in korupcija je prva slovenska knjiga o žvižgačih in o tem, kako ti s svojimi pogumnimi razkritji nepravilnosti spreminjajo svet v interesu javnosti. To ni zbirka receptov »kako žvižgati«, knjiga pa tudi ne predstavlja čudežnih rešitev, ki bi žvižgače zaščitili pred povračilnimi ukrepi. Žal takšne rešitve ne obstajajo. S trdnim teoretskim okvirjem, podrobno analizo in posledicami nekaterih najvplivnejših žvižgaških razkritij v tujini in pri nas, pa delo Alme M. Sedlar predstavlja dragoceno analizo ter izhodišče za nadaljnje raziskovalno delo. Avtorica predlaga konkretne ukrepe, kako ustrezneje urediti področje zaščite žvižgačev, kar je eden ključnih pogojev za uspešno odkrivanje in preprečevanje korupcije.
Po dolgem času sem se spomnil, da bi se lahko spet malo oglasil in poročal, kako mi gre v mojem iskanju samega sebe, saj ste vi odločilno vplivali na ta proces. Partnersko stanje je zdaj fajn in se izboljšuje. Se mi zdi, da gre vštric s spoznavanjem in sprejemanjem samega sebe.
Ponudba ni ažurna, nakup ni mogoč.
Obiščite našo knjigarno cangura.com.
Hvala za razumevanje, lep pozdrav.
Želite biti obveščeni, ko bo stran znova aktualna?
Naročite se na obvestila in nam zaupajte svoj email!
Obvestili vas bomo, ko bo knjige.plus znova aktivna.
Do takrat vas vabimo na cangura.com.
Za boljšo izkušnjo uporabljamo piškotke za analitiko. Politika zasebnosti