V mehiških gorah si vse mame želijo, da bi se njihove hčerke rodile grde. Kajti lepe deklice ugrabijo. Nobena se ne vrne. Ko se je rodila Ladydi Garcia Martinez, je njena mama vsem oznanila, da se je rodil fantek. A preslepila ni nikogar. 

Émile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus tedaj desetih romanov, v katerih naj bi družbo predstavljali štirje svetovi: prostitutke, morilci, duhovniki in umetniki. Nekaj let pozneje je že izoblikoval glavnega junaka umetniškega romana, ki ga je v svojih zapiskih označil takole: »Claude Lantier, rojen leta 1842, mešanica, spojitev, materina moralna in telesna prevlada, dedna nevroza, ki se obrne v genialnost. Slikar.« 

Balerina je stara petnajst let. Živi v kraški vasi, v hiši z bratom, očetom in mamo. Rada opazuje kostanj na domačem dvorišču, ker med njegovimi vejami spijo ptice. Rada poje in vesela je, ko jo obišče prijatelj Ivan. A pogosto zažene v kuhinjska vrata krožnik ali kozarec. In vsako jutro lula v posteljo. Balerina je drugačna od svojih vrstnic in vrstnikov.

Novi dnevnik prisrčnega junaka Hendrika Groena.

V tej knjigi omenjene osebe so sanjske projekcije in (po vsej verjetnosti) ne predstavljajo realnih oseb, živih ali mrtvih, četudi z njimi korespondirajo.