Knjiga je, dokler neprebrana leži pred nami, sestavljanka predavanj in sestavkov. Za bralca lahko postane zbir, ki se mu ni več treba ukvarjati z osamosvajanjem besedil. Tako se bralec vidi privedenega na pot, ki jo je pred njim že prehodil avtor, ki, če gre vse posreči, kot auctor sproži augere, rast.
V našem primeru se moramo kot že doslej truditi, da temu, kar je že davno treba misliti, a je še nemišljeno, vztrajno poskušamo pripraviti področje, iz razprostrtja katerega nemišljeno nagovori mišljenje.
Če bi to bil avtor, ne bi mogel nič izraziti in sporočiti.Verjetno ne bi smel niti spodbujati, saj so si spodbujeni že gotovi svojega vedenja.
Ko pa to vznikne, lahko avtor na miselnih poteh samo kaže, ne da bi sam bil modri v smislu sophós.
Miselne poti, za katere je preteklo sicer res preteklo, pobistveno [Gewesendes] pa še prihaja, čakajo, dokler jih misleči kdaj ne prehodijo. Medtem ko utečeno in v najširšem smislu tehnično predstavljanje vedno hoče še naprej in vse vleče s sabo, pa kažoče poti kdaj pa kdaj sprostijo pogled na edinstveno po-gorje [Ge-birg]…