Mnogi upravičeno trdijo, da je Pedro Almodovar – kot skrivnostni
pripovedovalec zgodb s političnimi komentarji, ki živi kot gospodinja,
je nekoč verjel v socialistično vlado, predstavlja movido, ne verjame v
čudeže, ima rad neorealistične filme, samega sebe jemlje resno, se boji
umetniške popolnosti, ga privlači pop kultura sedemdesetih let, je nor
na Garcio Marqueza, ga ne zanima Latinska Amerika, ne mara otrok,
noce postati starejša oseba, saj hoce ostati otrok, ima nedisciplinirano
osebnost, je marginalni režiser, je zelo naiven opazovalec in je zelo
španski, kot trdi sam, ljubi Madrid, s katerim raste, ima rad neodgovorne
in predrzne ljudi, ustvarja filme onkraj spomina na španskega
tirana, verjame v čustva in gledalčevo identificiranje s filmskimi problemi,
verjame, da še nikoli nismo živeli tako odtujeno, kot živimo
danes, raziskuje polje želje in ima zelo rad film Modri žamet Davida
Lyncha, veliko razmišlja o filmih, ki sta jih posnela Rossellini in De
Sica, se ni nikoli šolal na filmski akademiji in ga je najvec naučil…