Uroš Zupan seveda ni neznano ime slovenske poezije. Njegove pesmi so že postale predmet literarnozgodovinskih raziskav, univerzitetnih predavanj; uvrščane so v antologije, prevajane po svetu, avtor je za svoj ustvarjalni opus prejel najvišje nagrade, med drugim Jenkovo in nagrado Prešernovega sklada. Zaenkrat se da reči le to, da se avtor pastem »uspešnosti« in javnih priznanj, ki seveda godejo, uspešno izogiba. Njegovo pisanje namreč ni, kot se rado dogaja prekmalu prepoznanim »klasikom«, zapadlo v samozadovoljni kliše, ne ponavlja enega in istega obrazca, temveč iz zbirke v zbirko tako ali drugače ohranja svežino prvenca…