Najprej se ti je samo zdelo da nekam potuješ. Čeprav nisi točno vedel kam. Čas in prostor sta bila eno, skupaj sta tvorila neko prazno neskončnost, v kateri si se kljub razsežnosti počutil utesnjeno. Kot bi jo celo napolnjeval sam, vendar brez telesa. Kot bi sam bil ta neskončnost. Slišati ni bilo nobenega zvoka in videti ni bilo ničesar, po čemer bi lahko sklepal o hitrosti svojega potovanja. Potem so se nenadoma pojaviel barve. prelivale so se in prepletale, prihajale so iz nekega središča, ki se je zdelo tik pred tabo in hkrati neskončno oddaljeno.