Klici so zapiski gledališkega lektorja v obliki nekakšnega dnevnika. Avtor razmišlja tudi o drugih vprašanjih ter se dotika kulturne problematike. Knjiga ni strokovno ali znanstveno pisanje, ampak osebnostno, na osnovi izkušenj in osebnega razmišljanja in doživetij nastalo delo, brez kakršnekoli ozke strokovnosti ali celo suhoparnega učenjakarstva. To mu daje poseben čar in napravlja branje še bolj živo in privlačno.

Karel Clarici (Klarič), potomec hrvaško – slovenske družine, je kot gimnazijec živel prva leta na gradu Hasberg pri Planini, kjer je bil njegov oče oskrbnik posestva, nato na graščini Zalog pri Novem mestu. Od svojega študija prava 1879 naprej je živel na Dunaju, kjer je bil tudi zaposlen na občini in kjer je tudi umrl. V zapuščini je njegov nečak akademik Marjan Mušič našel stričeve spomine na njegovo mladost, jih prelil v slovenski jezik in jim dodal fotografije, večinoma Claricijeve, krajev okrog Planine in Novega mesta. Avtor v svojih spominih opisuje najprej življenje doma ter ob koncu še posebej Buzet. Jedro knjige in njen najpomembnejši del je seveda opis šolanja v Ljubljani (1871/72) in Novem mestu (1872 – 1979). Spomini so zanimivi v obeh delih: v družinskem kažejo življenje za naše podeželje nepomembne skupine prebivalstva nekje med kmeti in meščani, ki ga sicer skoraj nimamo dokumentiranega; v opisu šolanja pa daje nazorno podobo študentovskega življenja in bogat opis življenja na obeh gimnazijah – zlasti na novomeški – ter svojo podobo profesorjev. Kaže na življenjsko pot sošolcev (dve tretjini jih je pobrala jetika še v mladih letih!). Gre torej za vsebinsko in oblikovno zanimivo pričevanje K. Claricija, o življenju v slovenskih krajih in v Istri…