Ob pogledu v sodobno dogajanje predvsem v zahodni umetnosti in še posebej glasbi je Globokarjevo delo imenitna, sveža in predvsem pristno doživeta podoba skladatelja, ki ga odlikuje radovednost za spraševanje in samospraševanje, pripravljenost na pogovor in pojasnjevanje, ki pri glasbi, za katero se zavzema in jo oblikuje, nikakor ni odveč. Tako je, kakor da se skladateljska osebnost šele skozi esejistično obarvani zapis pokaže v svoji celovitosti, saj se ima bralec, morda hkrati tudi poslušalec Globokarjevih del, priložnost seznaniti tudi z vzgibi, z razlogi, ki so skladatelja vodili pri njegovih odločitvah, ker je dragoceno dopolnilo in pripomoček, s katerim se nam posredno približa tudi ta, po skladateljevi presoji mnogo premalo izvajana glasba.

Metka Zupančič…