Etika kot samostojna znanstvena oziroma filozofska disciplina se je pri starih Grkih izoblikovala sorazmerno pozno, pravzaprav šele z Aristotelom. Vendar pa so razmišljanja o etičnih vprašanjih razmišljanja o najvišjih življenjskih vrednotah, o krepostnem in srečnem življenju in o njegovem nasprotju, o razmerju med srečno st jo posameznika in njegovimi obveznostmi do sočloveka in do skupnosti, o kriterijih, po katerih se je treba ravnati pri življenjskih odločitvah – v grškem svetu navzoča že od najstarejših znanih začetkov. Usedline razmišljanj o teh in podobnih vprašanjih srečujemo v anonimnih rekih in pregovorih, ki predstavljajo zakladnico stoletne ljudske modrosti in življenjskih izkušenj neštetih generacij. Takšnih razmišljanj so polne najlepše pesniške mojstrovine – Homerjeva Iliada in Odiseja in. Heziodova didaktična pesnitev o Delih in dnevih, pesmi in fragmenti elegikov, jambografov in drugih liričnih pesnikov, Sofoklove, Ajshilove in Evripidove tragedije itd. Seveda pri tem ne gre za teoretična in sistematična razpravljanja, temveč za aforistično zaostrene in duhovito poantirane sentence in refleksije ali za praktične nasvete in navodila, kako ravnati v različnih življenjskih situacijah…