V imenu ljubezni je ljubezenska zgodba med Romanom in Lejlo, med sinom suspendiranega policaja in hčerko s kriminalnimi posli ovenčanega gostilničarja, je ljubezen med sinom revnega in zapriseženega proletarca, ki se zaveda, da je proletarec in hčerko bogatega ter zagovedanega proletarca, ki svoje proletarske narave noče priznati oziroma seje niti ne zaveda. Jasno, nekoč davno, ko sta bila Roman in Lejla še prava otroka, se je iskrilo med obema očetorna, med takrat še policajem in gostilničarjem s kriminalnim ozadjem. Kot vsaka prava ljubezenska zgodba tudi pričujoča slalomira med raznoraznimi ovirami in preprekami, se tem istim oviram in preprekam izogiba, ljubezen je tako rekoč nenehno na preizkušnji, zadnja ovira, zid oziroma oba očeta, pa je kakor nepremostljiva. In kaj se zgodi? Kot Romeo in Julija se tudi Roman in Lejla poženeta z glavo skozi zid. Še boljše; balkon v Veroni zamenja prepad na Vršiču.
Zgodbo Janje Vidmar je mogoče brati na več načinov. Enega srno že omenili. Drugi, vsaj kar zadeva literarno vrednost samega besedila, pa bi bil parodičen. V imenu ljubezni kot parodija na šekspirjansko zastavljeno ljubezensko zgodbo, v katero so vnešene lokalne posebnosti in specialitete. In komur to uspe, kdor lahko odmisli dokaj…