To je zbirka novelet renomiranega sodobnega slovenskega pisatelja srednje generacije. Tisto, kar (ne)junake te kratke proze bistveno določa, so različne stiske, v katerih so primorani priti blizu lastni resnici. To se, razumljivo, bolj ali manj vedno dogaja na ostrem robu neznosne bližine smrti. Resnica, ki (ne)junakom pride blizu, nima na sebi nič metafizičnega, ampak se upredmeti kot samovpogled subjekta na lastnem robu, da je vse, kar je, samo golo življenje, ki bolj ali manj nerealizirano mineva vnemar, kar daje noveletam pečat tragike oziroma deziluzije. To pa ne pomeni samo uvida v nezmožnost posameznika, da bi v polnosti realiziral sebe in svoj notranji svet, ampak uzavestitev, da se nam podoba našega lastnega sveta razbistri šele v njegovi poznosti, dovršenosti in da je lebdenje nad breznom niča med še ne in ne več edino, kar nam je dano…