Knjiga Savna in druge zgodbe pomeni nepričakovan vdor v slovensko literaturo. Ne toliko zato, ker s te, žurnalistične strani ne bi mogla pričakovati udarca, bolj zato, ker je ta vdor precej netipičen. Sodobna slovenska literatura, čeprav ima raje roman, seveda pozna kratko zgodbo, tudi vrhunsko izpisano (Blatnik, Jančar, Kleč pa Lenardič, Virk, Maja Novak), toda obenem, hvalabogu, tematsko dokaj profilirano, se pravi vezano na avtorske specifike: pri Blatniku so ob klasični novelistiki na delu metafikcijski postopki, pri Jančarju socialnozgodovinski konteksti, pri Kleču obsesije s premaknjeno realnostjo … Lorencijeve zgodbe imajo vse to in še kaj, pri tem pa ni treba misliti, da je avtor, preden se je lotil pisateljskega opravila, proučeval aktualne trende na področju neromanesknega proznega pisanja…