Odnos do Lovrenčiča, zastopnika mladokatoliškega literarnega gibanja, religioznega ekspresionizma, je ambivalenten. Na osnovi peščice izbranih primerov pesmi sicer doživlja priznanje na formalnem področju zaradi svojega eksperimentiranja, hkrati pa se pojavljajo dvomi o estetski kvaliteti njegove lirike. Značilne so formulacije, ki poudarjajo razkrajajočo naravo njegovega postopka: govor o depoetizaciji njegovega lirskega izraza, o razkroju metričnih in kitičnih tvorb, o odvračanju od blagoglasja ali o kaotizaciji lirskega jezika. Tudi o Lovrenčičevem veselju do literarnega eksperimenta se pojavljajo v zvezi z dvomečim vprašanjem o idejni vsebini njegovega pesništva negativne ocene.