“Vsaka razprava o razvoju osebnosti, ki poteka z vidika analitične psihologije – še posebej, če razpravljamo o otroški osebnosti – mora izhajati iz predpostavke, da je na prvem mestu nezavedno, ki mu sledi zavest. Celotna osebnost in njen usmerjevalni center – sebstvo, obstaja pred oblikovanjem ega in njegovim razvojem v središče zavesti. Zakoni, ki vladajo razvoju ega in zavesti, so odvisni od nezavednega in celotne osebnosti, ki jo predstavlja sebstvo.”