Prešernovo nagnjenje do samomorilstva je po eni strani beg pred dušečim ga nasiljem totalitarizma institucij, po drugi pa se kaže kot čista pozitiviteta: kot radikalen prehod v Luč. Zdi se mu, da ga vabi tja čez sam Čop. Prijatelj večkrat nastopa nasproti Prešernu kot Wilhelm nasproti Leonori: Sem Wilhelm in brv razpenjam tu čez in nobene pregrade več. Kaj se obotavljaš, zakaj se ne poženeš za menoj? Prešeren: Ni reka med nama? Kako bi čez? Privid Čopa: Sam te potegnem na drugi breg. Na drugem bregu je čudež: Čop je vseh tež zemlje razbremenjen.