Avtor:    Mirza Bašir-ud-Din Mahmud Ahmad

Mehka vezava

Iskanje resnice o obstoju Boga je eno od najbolj te­meljnih prizadevanj v človeški zgodovini in temelj, na katerem lahko raziskujemo druga bistvena vpra­šanja o življenju. Od kod smo prišli? Zakaj smo tu­kaj? Imajo naša življenja smisel? Kaj se nam zgodi po smrti?

Odkar se je to iskanje začelo, so bili porabljeni oceani črnila in nič manj krvi ni bilo prelite v iska­nju odgovorov na vprašanje, ali Bog obstaja. Od primitivnih sistemov verovanja naših zgodnjih predni­kov do prefinjenih ver modernega sveta s fi­lozofskimi raziskovanji likov, kot je Tomaž Akvinski, se iskanje vrhovnega, popolnega in transcendentnega bitja nadaljuje še danes.

Med ateisti in teisti poteka zagrizena, a živahna raz­prava o obstoju Boga, kar je znak zdravega in spod­budnega intelektualnega duha. Razprava pa bi se morala začeti s priznanjem, da breme dokazovanja nosijo teisti, torej tisti, ki verjamejo v Boga.

Avtor obrača k eni od najbolj osnovnih premis ateizma – če Bog obstaja, zakaj Ga ne moremo vi­deti – in se poda na raziskovanje tega vprašanja.

Zato avtor začne s prikazom skozi ra­zum in logiko, da vid ni dokončni razsodnik re­snice; človeška bitja so sposobna določati pred­mete, zasnove in informacije z drugimi petimi čuti, pa tudi z inteligenco in intuicijo.

Po prikazu napačnosti te izjave se avtor obrne k verzom v Koranu, da bi postavil deset argumentov v podporo prepričanju, da Bog obstaja. Nekateri dokazi, ki jih ponudi, so po naravi in vsebini podobni ustaljenim argumentom, ki jih teisti uporabljajo že stoletja. Na primer, kom­pleksnost našega vesolja in idejo, da moramo nekaj tako dobro urejenega, funkcionalnega in čudovi­tega videti kot neizpodbitni dokaz o stvarniku. Zu­naj teh bolj tradicionalnih argumentov avtor uporabi tudi druge dokaze iz Korana, naj­prej obljubo Božanske podpore vsem poslancem in prerokom, kot tudi resnico in izpolnitev razodetja, da bi pokazal, da Bog obstaja. Deset dokazov za ob­stoj Boga je drzno, zanimivo in obsežno branje, ki vznemirja razum, kar bo povzročilo, da bo bralec znova razmišljal o teh najpomembnejših vpraša­njih.

Pohvale knjige ali odlomek iz knjige:

Tretji dokaz, ki ga je mogoče ugotoviti iz Korana, je, da je človeška narava sama po sebi dokaz za ob­stoj Vsemogočnega Boga, saj ima človeška narava do določenih zlobnosti inherenten odpor. Na pri­mer, do krvoskrunskih odnosov z mamo, sestro ali hčerjo; do stika z urinom, telesnimi izločki in dru­gimi podobnimi vrstami umazanije; do laži in vseh drugih takih stvari, ob katerih se zdrznejo tudi ateisti. Zakaj bi to bilo res, če ne bi bilo Boga? Če Bog ne obstaja, zakaj moški razlikujejo svoje ma­tere in hčere od drugih žensk; zakaj se jim laganje zdi narobe; po katerih merilih se jim zgoraj ome­njene stvari upirajo? Če njihova srca ne občudujejo višje sile, zakaj se izogibajo tem stvarem? Zanje bi resnica in laž, pravica in krivica morale imeti enako vrednost in bi se svobodno odločali glede na svoje notranje želje. Kaj je ta Božanski zakon, ki usmerja čustva in vlada v srcih ljudi, da tudi če jih ateist s svojimi besedami zanika, se ne more ločiti od svoje inherentne narave in se izogiba grešnim dejanjem ali vsaj temu, da bi jih obelodanil? Je to oblika oseb­nega dokaza, da se v svojem srcu boji zagovora pred kraljem, čeprav zanika njegovo najvišjo oblast?

O avtorju:

Mirza Bašir-ud-Din Mahmud Ahmad (1889–1965) je bil drugi vodja in kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija. Izvoljen za duhovnega voditelja pri mladih 25 letih je prevzel odgovornost neustrašnega varovanja te ustanove za skoraj 52 let. Bil je resnični vizionar in epski skrbnik, ki je vzpostavil upravno strukturo Muslimanske skupnosti Ahmadija, sedaj prisotne v več kot 200 državah.

 Prav tako je bil aktivna politična osebnost, še posebej v Indiji pred njeno neodvisnostjo. Bil je tudi eden od ustanovnih članov in prvi predsednik All India Kashmir Committee (Vseindijskega kašmirskega odbora), ustanovljenega za vzpostavitev državljanskih pravic kašmirskih muslimanov.

Kot veliki govornik je imel nešteto govorov po vsem svetu o številnih temah. Bil je priznan učenjak z neizmernim znanjem, ki je napisal več kot 200 knjig, vključno z desetimi zvezki velike eksegeze Korana z naslovom Tafsīr-e-Kabīr (Velika eksegeza). Zbirka 25 zvezkov njegovih del z naslovom Anwār-ul-‘Ulūm (Luči znanja) obsega več kot 800 pisanj in predavanj.