Avtor: Zala Marolt

Cvetje dezerta je zbirka pesmi o odraščanju, sprejemanju sebe, o prvi ljubezni, raziskovanju
telesa, spoprijemanju s tesnobo in paničnimi napadi ter obvladovanju teže medsebojnih
odnosov. Pesmi so zbrane v štiri sklope, imenovane po puščavskih rastlinah: puščavski liliji,
volemiji, oleandru in baobabu. Rastline imajo vsaka zase unikatno simboliko – so znanilec
potlačenih čustev, najgloblje zakopanih misli in tudi najmračnejših nočnih mor. Pesmi
spregovorijo o vsem tistem, česar si naglas ne upamo ubesediti.

Avtor: Svami Krijananda

Resnične zgodbe iz mladosti avtorja knjige Avtobiografija jogija.

Avtor, Swami Kriyananda, neposredni in tesni Joganandov učenec, piše: »V tej knjigi sem skušal prikazati Joganandovega duha; duha, gorečega od ljubezni do Boga, nežnega od sočutja do vseh ljudi, odpuščajočega, prijaznega, humornega, a odločnega in silovitega, ko je bila potrebna moč.«

Paramhansa Jogananda se je rodil v Indiji v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Njegov oče, visok uradnik na železnici Bengal-Nagpur, je svojim otrokom lahko nudil materialno varnost in uspešnost. Vendar je bilo Mukundovo srce usmerjeno v drugo vrsto varnosti in drugo, višjo vrsto uspeha: končno zmago nad nevednostjo z ljubečo povezanostjo z Bogom. Zavrnil je zemeljsko udobje in se začel strogo usposabljati pri enem največjih živečih indijskih gurujev, swami Sri Yukteswarju iz Seramporeja v Bengaliji.

Ljudje se pogosto motijo, ko enačijo duhovno življenje z dolgočasnostjo in previdnostjo. Te zgodbe naj bi pomagale razbliniti to iluzijo. Mukunda je s svojim izostrenim smislom za humor in ljubeznijo do potegavščin svoje bolj umirjene sosede pogosto spravil iz umskih zagat. Osebnost, ki se kaže v teh epizodah, je radoživa, sočutna, otročja, a hkrati odločna, zvesta, globoko zaljubljena v Boga in sposobna se s svojimi prepričanji postaviti po robu svetu.

Te zgodbe so napisane na podlagi resničnih epizod iz mojstrovega življenja približno od šestega do sedemnajstega leta.

Nekatere od njih so Swamiju Kriyanandi povedali Joganandovi sorodniki, druge pa prijatelji iz otroštva. Največ pa mu jih je povedal mojster sam. Pri teh pripovedih sem si privoščil le dodajanje površinskih podrobnosti za pesniški poudarek in občasno združevanje posameznih epizod (prekratkih, da bi bile samostojne) v eno zgodbo.

Paramhansa Jogananda (1893-1952), veliki duhovni učitelj in svetovni učitelj ter avtor klasične Avtobiografije jogija, je s svojimi učenci delil številne fascinantne zgodbe iz svoje mladosti, ki še nikoli niso bile zapisane. Swami Kriyananda je leta 1976 objavil ta zvezek zgodnjih pripovedi o Joganandovem življenju pod naslovom Stories of Mukunda. V tej novi izdaji tega prelomnega dela, ki že dolgo ni bilo več v tisku, Kriyananda s svojim globokim razumevanjem svojega duhovnega učitelja in s povsem novo ponazoritvijo ponovno oživlja Joganandova zgodnja leta. Zgodbe o Joganandovi mladosti so redka poslastica za vse iskalce resnice, še posebej pa za bralce Joganandove vzvišene

Svami Krijananda (rodil se je kot James Donald Walters, 19. 5. 1926–21. 4. 2013) sodi med najpomembnejše duhovne učiteljev načel joge na svetu, ki je leta 1948 pri rosnih dvaindvajsetih postal učenec indijskega jogi mojstra in svetovnega učitelja Paramhanse Joganande (avtorja klasike Avtobiografija jogija).

Na Joganandovo prošnjo je življenje posvetil poučevanju in pisanju ter pomagal drugim okusiti radost in življenje v prisotnosti Boga znotraj nas. V šestdesetih letih je predaval na štirih kontinentih in v štirih jezikih. Njegove televizijske oddaje, avdio in video posnetki govorov in glasba ter številne knjige v osemindvajsetih jezikih so se dotaknili življenja na milijone ljudi.

Najbolj je znan kot ustanovitelj in duhovni vodja vasi Ananda Village (ustanovljene leta 1968) v bližini Nevada Cityja v Kaliforniji, ki slovi kot ena najuspešnejših alternativnih življenjskih skupnosti na svetu.

Svami Krijananda je iz stare tehnike radža joge ustvaril nadvse praktično in v hipu koristno tehniko za različne ljudi, ki se lahko uporablja iz dneva v dan. Njegove knjige in spisi pokrivajo skorajda vsaka področja človeškega udejstvovanja, vključno z duhovnostjo v poslovnem svetu, vodenju, izobraževanju, umetnosti, življenju v skupnosti in znanosti. Napisal je izčrpne komentarje k Bibliji in Bhagavad Giti.

Krijananda je napisal približno 150 izdanih knjig in zložil več kot 400 glasbenih del, ki so jih skupaj prodali v več kot treh milijonih izvodov. Nekaj ​​knjig je bilo izdanih v 28 jezikih, nekatere pa se prodajajo v 90 državah. Predaval je v različnih državah po svetu. Poleg angleščine je govoril italijansko, romunsko, grško, francosko, špansko, nemško, hindujsko, bengalsko in indonezijsko.

Leta 1973 je Krijananda razvil sistem za izobraževanje otrok, imenovan Vzgoja za življenje. Šole Education for Life navajajo, da ponujajo razvijanje značaja, akademske dosežke in moralo. Šolski kurikulum je ekumenski in pouku lahko prisostvujejo učenci vseh verskih okolij. Šole so v Seattlu v Washingtonu; Portlandu, Oregonu, v Palo Altu in Nevada Cityju v Kaliforniji (vsi ZDA); v Italiji pri Assisiju; ena je bila pred kratkim (2009) ustanovljena v Gurugramu v Indiji. Tudi druge šole sprejemajo učni načrt in ideale izobraževanja za življenje. Krijanandove izobraževalne ideje so navdihnile tudi Ananda College, univerzo za jogo, kot si jo je zamislil Paramahansa Jogananda.

Kot odpovednik (renunciant) je življenje posvetil služenju drugim. Avtorske pravice za njegove knjige in glasbo je prepustil skladu. Licenčnine so bile usmerjene v financiranje širjenja Krijanandovih naukov. V starejših letih ni prejemal plače ali štipendije in je bil odvisen od donacij za vse svoje potrebe, vključno s hrano, stanovanjem in z zdravstveno oskrbo.

Leta 1997 je po uničujočem potresu v deželah Umbrija in Marke, ki je poškodoval velika območja okoli Assisija v Italiji, vključno z baziliko sv. Frančiška, v zbiralni akciji Upanje in domovi za Italijo zbiral sredstva za pomoč pri obnovi domov. Pozival je k uporabi lesa za gradnjo namesto kamnitih gradbenih materialov, s čimer bi zmanjšali število smrtnih žrtev v kasnejših potresih.

Martin Golob je katoliški duhovnik mlajše generacije, ki tudi prek spleta preprosto in prisrčno nagovarja številne sledilce ter prinaša veselo oznanilo v živahen medijski svet. Pričevanje o stikih z njegovimi sledilci v času epidemije, o pristni navzočnosti na spletu ter o bistvenih vsebinah krščanske vere sta pripravila z Lojzetom Grčmanom, novinarjem portala Aleteia.

“Hej, kva je zdej!?! Moje ime je Martin Golob, star sem 30 let in sem župnik. To sem postal, ker sem imel enega fajn župnika, ki je v meni prekinil strah, da če si župnik, ni nujno, da si debel, plešast in tečen.”

“Bog deluje tudi po spletu, vsekakor. Ko sem imel prenose maš v koronačasu, sem bil v cerkvi sam. Ob koncu ugasnem kamero, izklopim luči, pokleknem pred tabernakelj in me oblije res osupljiv občutek. Ogromna majhnost, ki se zaveda, kako veliko stvar počenja. Prav ste prebrali: ogromna majhnost.”

Martin Golob

 

“Naj vam misli duhovnika Martina pomagajo nekoliko odstreti duhovnikovo življenje in vas spodbudijo k molitvi za vse nas.”

           Ljubljanski nadškof, msgr. Stanislav Zore

             “Martinov zaščitni znak je nasmeh. In ljudje imamo radi nasmejane ljudi.”

         Denis Avdić 

             “Vsak pogovor, vsako srečanje z njim je dragoceno darilo.”

              Bernarda Žarn

              ” Martina izjemno cenim in spoštujem tudi zato, ker naju povezuje skupno vodilo: spoštovanje tradicije na inovativen                     način.”

              Chef Tomaž Kavčič