Nestor živi že osemsto let. Vračal se je iz Svete dežele in bil je namenjen na Koroško, v samostan Vetrinje. Ni prišel do tja, ostal je v Veliki gmajni pod Storžičem, ob studencu, ki teče skozi čas. Tam je prepoznal srce, ki je z njim delilo življenja in dobil kelih najlepših rok. Pogosto gre med ljudi. Opazuje življenje po svetu in v bližnjem mestu. Pravi, da vsi ljudje govorijo o ljubezni. Želijo si biti ljubljeni.

Veliko ljudi sebe ne mara. Dobro bi bilo, ko bi imeli sebe vsaj toliko radi, da bi zmogli ljubiti bližnjega.

Dvajsetletno dekle je že eno leto spalo in se ni hotelo zbuditi. Tisti, ki ga je najbolj ljubila jo je pustil med življenjem in smrtjo in ušel. Telo je bilo priključeno na stroje, njena duša je živela v Veliki gmajni med različnimi svetovi in srečala Nestorja….