Vprašanje Prešernove vidne podobe je v naši likovni umetnosti posebno nehvaležno. Ker obstaja poleg opisov pesnikove zunanjosti le delno avtentična, po spominu naslikana Goldensteinova slika Prešerna, se je ikonografija Prešernovih portretov zlasti po stoletnici pesnikovega rojstva oprla predvsem nanjo. Tako vzpostavljena predstava o pesniku pa se je v naša pričakovanja tako zajedla, da postaja hkrati opora in ovira, saj največkrat preprečuje, da bi lahko slikarji pri upodabljanju svojega Prešerna zajemali predvsem iz ustvarjalne domišljije in doživljanja Poezij, kajti ta v neznano obličje projicirana notranja podoba bi bila v neskladju s predstavami o portretu, ki naj bi bil fiziognomsko prepoznaven in torej blizu Goldensteinovemu izhodišču. Same rekonstrukcije, temelječe na opisih, pa so ne glede na okvirne zunanje poteze lahko med seboj prav tako različne kakor podobe, ustvarjene zgolj iz domišljije, ker se jim izmika preverljiva individualnost.
Zato je zgodovina Prešernovih slik predvsem zgodovina oživljanj starih vzorcev ter odmikov od njih…