Avtor: Carlo Petrini

Iz njunega skupnega zanimanja in skrbi za Zemljo in njeno prihodnost se je porodil pogovor, ki združuje neposrednost in globino ter nakaže poti, kako naj ekologija preneha biti slogan in postane odločitev. Odločitev za življenje naše Zemlje.

Trije pogovori, zasnovani kot deli enotnega, povezanega dialoga, so se odvili ob pomembnih trenutkih v času:

prvi v letu 2018, ko so – po potresu, ki je leta 2016 prizadel številna področja srednje Italije – začele po vsej Italiji spontano nastajati skupnosti Laudato si’, združbe državljanov vseh veroizpovedi, političnih usmeritev, narodnosti in družbenih razredov, ki na konkretni ravni delujejo v duhu okrožnice Hvaljen, moj Gospod in Frančiška Asiškega.

Drugi pogovor je potekal leta 2019, le nekaj mesecev pred vse amazonsko škofovsko sinodo za območje – devetih držav, preko katerega se razteza Amazonija, na področju, kjer so, bolj kot kdaj koli, ogroženi tako – ekosistem kot staroselska ljudstva, ki v Amazoniji živijo in jo spoštujejo.

Tretji pogovor se je odvil med pandemijo bolezni covid-19, ko je bilo človeštvo – po papeževih besedah »poteptano pod težo ne samo tega virusa, temveč še mnogih drugih, ki smo jim omogočili širjenje in rast. Krivičnih virusov: nebrzdane tržne ekonomije, velike-družbe ne nepravičnosti.«

ODLOMEK IZ KNJIGE

Okoljska kriza našega planeta je kriza tehnološko-znanstvene civilizacije in glavna točka obtožnice zoper enega od mitov našega časa: napredek. V krizi je zlasti demagoški model, ki je ne samo povečal razkorak med globalnim severom in jugom, temveč je, še bolj radikalno, razvrednotil človeško življenje. Okoljevarstveno vprašanje je tako postala »šifra« za stisko, v katero je zašlo človeštvo. Prav to priča o pomembnosti razmišljanja papeža Frančiška, ki preučuje, »kaj se dogaja z našim domom«. V svoji analizi papež Frančišek izhaja iz temeljnih antropoloških in etičnih vzrokov za to stisko, s čimer skuša osvetliti kulturne osnove, na katerih sloni sedanji proces rasti s svojimi očitnimi protislovji. Izkaže se, da razlogi za nerazumnost določenih obstoječih mehanizmov tičijo v izključno ekonomskem oziroma ekonomističnem pojmovanju napredka, ki si ga naivno in neodgovorno predstavljamo kot premočrten, domala samodejen in sam po sebi neomejen proces. Kar pa ni. Pandemija, ki nas je zajela, je ponudila dodaten  dokaz za to. Gre za krizo etične in, ob pozornejšem razmisleku, tudi duhovne narave, saj je to, v kar je zahodni svet zaupal, postavljeno pod vprašaj. Življenjski odnos, ki se vzpostavi med človeško skupnostjo in njenim naravnim okoljem, namreč ni preprost rezultat uporabe tehnike, pač pa spremenljiv proces, ki je navsezadnje odvisen od vrednostnih odločitev, ki jih človek sprejema. Tehnologija sama je uporabna znanost, saj človek vse znanstvene dosežke prej ali slej izkoristi na tehničnem področju z namenom, da bi iz narave pridobil kar največ dobrin in virov. Od tod tudi prepričanje, da se za tehnologijami in naravoslovjem – tako Jürgen Habermas – vedno skrivajo posebni človeški interesi in določene vrednote. Tovrstne interese določajo temeljne vrednote in prepričanja, ki vodijo posamezno družbo, ko tudi prevladujoča kulturna usmeritev. Okoljske krize tako ne gre interpretirati kot izključno tehničnega dejstva, razumeti jo je treba kot pokazatelj neke globlje krize, saj umiranju gozdov »okoli nas« lahko najdemo pendant v psihičnih in duhovnih nevrozah »v nas«, onesnaževanju voda pa v nihilističnem odnosu do življenja. Kaj je izvor tega mrzličnega pehanja za tako razčlovečujočim napredkom? Odgovor je samo en: neizmerna volja do prevlade. Vse pridobitve znanosti in tehnike so takoj pretvorjene v politično voljo z namenom širjenja in utrjevanja oblasti. Od tod pojmovanje rasti zgolj v kvantitativnem smislu, brez slehernega upoštevanja omejenosti virov in popolnoma zanemarjajoč kvalitativne potrebe, ki izhajajo iz njenega cilja – to pa je pristni človeški razvoj. Povsem drugačna je kultura, ki zasleduje druge, morda bolj arhaične izkušnje, pri kateri vodilo ni samo rast, temveč ravnovesje, in v kateri je tudi odnos človek-narava povsem drugačen. Prav zahodnjaške civilizacije so vzpostavile nekakšno dihotomično pojmovanje kulture in narave, vesti in življenjskega sveta. Takšne dihotomije vodijo v videnje narave izključno kot sredstva, kot predmeta docela zunanjega sveta, nad katerim človek lahko kar povprek uveljavlja svojo premoč, in ne kot življenjski prostor ali ekosistem, v katerem se odvija človeško življenje, ter s tem kot sestavno značilnost človekove biti in postajanja. Kako je prišlo do tega? V nasprotju s splošnim prepričanjem, po katerem naj bi človeku temelje za podreditev narave ponudila judovsko-krščanska religija, je iz družbene misli Cerkve razvidno naslednje: škodo je povzročilo napačno razumevanje svetopisemskih podatkov, še zlasti pa cenzura v zvezi s kategorijo stvarjenja. Obstaja tudi nekakšen zgodovinski protidokaz, namreč božja zapoved »Bodita rodovitna in množita se« je stara vsaj tri tisoč let, evropska osvajalno širitvena kultura, ki ima svoj začetek v odkritju Amerike, pa je vzniknila pred komaj štiristo leti. Temeljne vzroke za to uničevanje narave gre torej iskati drugje, in sicer – kot trdi J. Moltmann – v tako imenovani novoveški religiji oziroma predstavi o Bogu, ki si jo je ustvaril moderni človek. Pravzaprav začetek moderne dobe istočasno zaznamuje tudi začetek »konca narave«, ne samo iz ekonomskih in tehnoloških razlogov, temveč tudi zaradi božje podobe, ki se je uveljavila z renesanso. Gre za pojmovanje, ki je enostransko osredotočeno na  vsemogočnega Boga; slednjemu svet sicer pripada, a je obenem od njega ostro ločen, saj se Vsemogočnega dojema v njegovi nedostopni transcendenci. Tako se spričo »Boga«, ki ga mislimo »brez sveta«, izriše »svet«, zasnovan »brez Boga«, ki je potemtakem brez njegove skrivnosti in že žrtev svojega »odčaranja«. Iz te izkrivljene podobe božanskega v njegovi suvereni »izključnosti« lahko po analogiji izpeljemo enako problematično predstavo o človeku kot »gospodarju« in »vladarju« Zemlje.