Je izdajavstvo v krvi predvsem meščanom? Moj oče je bil izdajavec, ker je postal Ä a z velikim naporom, v težki odločitvi – iz meščanskega otroka, iz odvetnikovega sinu komunist, celo poklicen. Njegov oče, moj ded, je bil izdajavec, ker se je odrekel nemški materi, nemščini kot materinščini in postal fanatičen Slovan. Jaz sem naredil izdajstvo celo za metodo svojega življenja. Izdajavstvo je pač le drugo ime za svobodo Ä manj lepo, a avtokritično ime. Nikoli nisem nikomur dovolil, da bi me dal za zmerom v žep kot svojo lastnino.

Klici so zapiski gledališkega lektorja v obliki nekakšnega dnevnika. Avtor razmišlja tudi o drugih vprašanjih ter se dotika kulturne problematike. Knjiga ni strokovno ali znanstveno pisanje, ampak osebnostno, na osnovi izkušenj in osebnega razmišljanja in doživetij nastalo delo, brez kakršnekoli ozke strokovnosti ali celo suhoparnega učenjakarstva. To mu daje poseben čar in napravlja branje še bolj živo in privlačno.

Sigurno sem jaz po svojem temperamentu in svoji preteklosti med vsemi slovenskimi poslanci bil najbolj revolucionarna narava. Rojen puntar, ne le z besedo, marveč, ako je treba tudi z orožjem v desnici, bil bi bolje sodil na kako barikado Ä mesto tega pa ustanovitelj in dejanski vodja zmerne stranke!

Novačanovi spomini nam odkrivajo manj znani svet jugoslovanske in še posebej slovenske politične emigracije, njeno politikantstvo, izvirajoče še iz predvojnih časov, primorskih Slovencev, ki so se oteli zavezniškega ujetništva, palestinskih domačinov in priseljenih Židov, angleške policije, uprave in diplomacije.
Novačanovo besedilo je zanimivo tudi za literarnega zgodovinarja, saj je mogoče v njem slediti zlasti genezi Petega evangelija v Palestini in Egiptu, piščevemu nenehnemu vračanju k osnovi o Celjskih in njegovi problematiki, vrednotenju slovenske književnosti in piscev.

Univ. prof. in akademik Dragotin Cvetko je prav na koncu svojega življenja z vso možno duševno bistrino in sporočilno zanesljivostjo napisal spomine na svoje zavzeto poklicno delo in siceršnja bogata doživetja. Njegovi spomini so zato vsebinsko dvoplastni: po eni strani prikazujejo njegov študij, ustvarjanje in organizacijo na področju muzikologije, na drugi njegova doživetja v prelomnem času in po širnem svetu. Kot strokovnjak je v sebi združeval spoštovanje do tradicije s smislom za sodobno in avantgardno, kot človek močno slovensko zavest s svetovljanskim humanizmom. V njegovem slogu čutimo težnjo po resnicoljubnosti, natančnosti in tudi, kljub temu, da rad sega po tujkah, prizadevanje po dostopnosti in preglednosti. Tako bodo, upajmo, njegove spomine radi prebirali tako glasbeni strokovnjaki kakor vsi drugi izobraženci, prvim bodo razodevali veliko tehtnega o glasbi in vedi o njej, drugim mnogo zanimivega o doživetjih okrog zadnje vojne po raznih celinah….