Pisave nove madžarske proze so se namreč rodile iz odpora in prizadevanja po umetniški avtonomnosti. Pisci nove proze so zavrnili uradno represivno ideologijo državnega socializma in odvzeli veljavo lažni realistični književnosti, s čimer so osvobodili raznolikost jezikovnih oblik komuniciranja. Patos in umetniška vznemirljivost tega dejanja sta do danes že minila. V tem smislu je še kako resnična izjava Pétra Eszterházyja, da pred letom 1989 ni bilo knjige, ki ne bi žalovala za stavkom. Toda ravno najnovejše knjige Eszterházyja – katerega romani so po izidu Proizvodnega romana leta 1979 nemara izzvali največ razprav in ga upravičeno štejejo za enega glavnih pobudnikov nove proze – dokazujejo, da se njegov način pisanja v zadnjem desetletju ni temeljito spremenil. Torej je do spremembe v umetniškem nazoru in poetiki prišlo že v 80. letih, splošno sprejeta pa je bila šele nedolgo tega…

Knjiga Savna in druge zgodbe pomeni nepričakovan vdor v slovensko literaturo. Ne toliko zato, ker s te, žurnalistične strani ne bi mogla pričakovati udarca, bolj zato, ker je ta vdor precej netipičen. Sodobna slovenska literatura, čeprav ima raje roman, seveda pozna kratko zgodbo, tudi vrhunsko izpisano (Blatnik, Jančar, Kleč pa Lenardič, Virk, Maja Novak), toda obenem, hvalabogu, tematsko dokaj profilirano, se pravi vezano na avtorske specifike: pri Blatniku so ob klasični novelistiki na delu metafikcijski postopki, pri Jančarju socialnozgodovinski konteksti, pri Kleču obsesije s premaknjeno realnostjo … Lorencijeve zgodbe imajo vse to in še kaj, pri tem pa ni treba misliti, da je avtor, preden se je lotil pisateljskega opravila, proučeval aktualne trende na področju neromanesknega proznega pisanja…

Po antologiji irske (Kri in voda, Študentska založba 1998) in škotske kratke proze (Glas, Apokalipsa 2003) je slovenskemu bralcu primerno predstaviti tudi prozo, ki dandanes nastaja v Veliki Britaniji. Kriterij pri izboru sicer zelo heterogenega gradiva je bila zlasti multikulturnost, saj je prav to značilnost, ki najbolj zaznamuje današnjo britansko družbo, s tem pa nujno tudi njeno književnost. Knjiga je bila natisnjena v sodelovanju z British Councilom. Nove britanske pisave zajemajo iz obdobja zadnjih petih let, ki je bilo, čeprav na videz kratko, za britansko književnost v marsičem prelomno. Izbrana besedila so po mnenju urednic dovolj ilustrativni primeri slogovnih, tematskih in kulturnih značilnosti tega obdobja. Nekaj avtorjev v Sloveniji že poznamo (A. L. Kennedy, Jeanette Winterson), za večino pa bo to prvi prevod v slovenščino…