Pridružite se Oprah Winfrey in Bruce Perry, ko raziskujeta, kako naše zgodnje otroške izkušnje oblikujejo to, kar postanemo. Spodbujajo nas, da preusmerimo našo pozornost z “Kaj je narobe s tabo?” na “Kaj se ti je zgodilo?

Z razumevanjem, kako naše otroštvo sproži oblikovanje vzorcev vedenja in poveča tveganje za zdravstvene težave kasneje v življenju, lahko sprejmemo ukrepe, da se bolje opremimo na naši poti samoodkrivanja. Ne zamudite tega močnega pogovora o moči naše preteklosti in vplivu, ki ga ima na našo sedanjost.

Oprah Winfrey deli svojo močno zgodbo o travmi iz otroštva in kako je to oblikovalo njeno življenje. S pomočjo dr. Perryja, enega vodilnih svetovnih strokovnjakov za travme v otroštvu, ta navdihujoča in informativna seansa združuje moč pripovedovanja zgodb s kliničnimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji, ki nam pomagajo bolje razumeti, obvladati in premagati učinke travme.

Ta vmesna izkušnja nam ne pomaga le pri razumevanju človeškega vedenja in njegovih posledic, temveč nas tudi spodbuja k celostnemu pristopu k travmi. Z raziskovanjem naše preteklosti lahko najdemo poti odpornosti in okrevanja, ki nam jih znanost lahko odpre, in si ustvarimo boljšo prihodnost.

IZ KNJIGE:

Če bi prešteli vse ljudi, s katerimi sem opravila razgovor – in verjemite, da sem že poskušala – bi jih bilo več kot petdeset tisoč. In v skoraj štiridesetih letih pogovorov , od prvih intervjujev v Nashvillu in moje pogovorne oddaje pa do danes, sem opazila skupni imenovalec: vsi želimo vedeti, da je to, kar počnemo, kar govorimo in kdor smo, pomembno.

Brez izjeme vsak intervjuvanec, pa naj bo to ameriški predsednik, Beyoncé v vsej svoji beyoncejskosti, mati, ki razkrije bolečo skrivnost, ali pa obsojen zločinec, ki išče odpuščanje, na koncu razgovora vpraša: »Kako mi je šlo?« in mi razbira odziv z obraza. »Sem bil v redu?« me vedno vprašajo. Želja, da bi nas okolica sprejela in potrdila našo resnico, je enaka pri vseh. Tudi brez znanstvene podlage vem, da gre le za vprašanje, kako so nas imeli radi.

V pogovorih z mnogimi žrtvami travmatičnih dogodkov, trpinčenja ali zanemarjanja sem ugotovila, da otrok začuti bolečino, ko vsrka ta bridka izkustva. Ukoreninjati se začne globoko hrepenenje po tem, da bi ga nekdo cenil in potreboval; da bi nekomu veliko pomenil. Ne zna postaviti meril, kaj si zasluži. In če tega problema ne razrešimo, pogosto sledi zapleten, frustrirajoč vzorec nasilja, promiskuitete, zasvojenosti in samosabotiranja.

Na tem mestu se začne delo. Izkopati moramo korenine, ki so bile zasajene že davno prej, preden smo poznali besede, da bi se izrazili. S pomočjo dr. Perryja sem spoznala, da močni občutki strahu ali osamljenosti, ki lahko trajajo samo sekunde ali pa jih prenašamo leta in leta, ostanejo zaklenjeni globoko v možganih. In vsak trenutek gradi na prejšnjih, ko se naši možgani razvijajo in nenehno srkajo nova izkustva, ob tem pa poskušajo osmisliti svet okoli sebe.

Vedno sem čutila resnico v reku, da želod vsebuje hrast, pri svojem delu z dr. Perryjem pa sem spoznala tudi, da se moramo, če želimo razumeti hrast, vrniti k želodu.