Bushevo vstajenje – Od volitev do obdukcije

Bush je absolutni svetovni rekorder – težko boste namreč našli predsednika, ki bi bil ponovno izvoljen, pa četudi je bilo njegovo predvolilno leto le kolekcija črnih dni. Še celo Fidel Castro ima tu in tam kak dober dan. Bushu se je leta 2004 vsak dan zgodilo kaj slabega, zoprnega, mučnega, katastrofalnega. In to dobesedno: ni bilo dneva, ki ne bi bil proti njemu.

En dan so razkrili, da je napad na Irak načrtoval že takoj po prihodu v Belo hišo, potemtakem davno pred napadom na Svetovni trgovinski center in Pentagon.
En dan so razkrili, da svojega vojaškega roka v Nacionalni gardi, ki mu je omogočila izognitev odhodu v Vietnam, ni odslužil častno.
En da so oznanili, da v Iraku niso našli orožja za množično uničevanje – niti biološkega niti jedrskega.
En dan je v Iraku padla kopica ameriških vojakov.
En dan je ‘šla cena bencina gor – do rekorda.
En dan je padel dolar – rekordno.
En dan je na dan prišel Abu Grajb.
In tako je bil teden naokoli. Začel se je nov teden – novih sedem črnih, zoprnih, mučnih dni, na las podobnih onim prejšnjimsedmim dnem. Kot da je to kaj pomenilo. Dolar je itak stalno padal, cena bencina je itak stalno rasla, ameriški vojaki v Iraku so itak stalno padali, na dan so itak stalno prihajale zgodbe o ameriškem mučenju muslimanov, bodisi v Abu Grajbu, Guantanamu ali pa kakem drugem Bushevem gulagu. In seveda – deficit je bil vsak dan večji, brezposelnost je stalno naraščala, ekonomija je bila vedno bolj na psu, vse več Američanov je živelo v revščini, vse več otrok je bilo brez zdravstvenega zavarovanja, vojska je pokala po šivih. In dalje – prezir do…