Dvojec

Kleč!
Kar nekaj časa sem razmišljala, kako naj se lotim tega zapisa, potem pa sem so še vsa pod vtisom prebranega, odločila, da bom to naredila v mojem stilu. Kar pa ne pomeni, da bom govorila le o sebi, kot to največkrat počneš ti. Torej. Naj že povem. Po eni strani se mi zdi, da si ostal tak, kakršen si bil svet zate očitno obstaja le toliko, kolikor se njegovi delci dotikajo tebe, seveda pa je z njim vse narobe, dokler teh delcev ne sestaviš v neko povsem samosvojo celoto, v kateri končno lahko začneš sodelovati. Jasno, odnaša te in s tabo odnaša tudi bralca. Pa ne le zaadi alkohola ali ljubezni, pod vplivom katerih rad objameš svet v vzdihu: Čudovito življenje!®, ampak tudi zato, .ker te vase posrka jezik, s katerim se igral in pri tem uživaš kot hudič. Po drugi strani pa, roko na srce: tudi ti si se postaral. Dobro sem to povedala, zato bom še enkrat ponovila, ampak 1’fekoliko drugače. Leta in izkušnja z bolnico so te očitno pripeljali do spoznanja, da je treba reči v življenju končno postaviti na svoje mesto in jih tam tudi pustiti. Govorim o stalnosti in varnosti. Pa tudi o iskrenosti, odprtih kartah. Tak človek si, jebi ga, pa tudi strog in natančen, zato te, razumljivo, kakšne stvari zmotijo, kar pa tudi naravnost poveš. Verjetno se bo marsikdo prepoznal v tem tvojem tekstu, ‘ kjer pa moram spet poudariti, da končno tudi ne.poskušaš ničesar skrivati. Nekateri bodo morda rahlo užaljeni, spet drugim pa se boš verjetno zdel izrazito duhovit. Kar se mene tiče, si v osnovi še vedno Krjavelj, pa čeprav se ob tvojih tekstih pogosto spomnim na Avtoportret Henrija Rousseauja, kjer pa nimam več kaj dodati….