.Istra vsepovsod

Veliko pomanjkanje delovnih mest v Istri po koncu prve svetovne vojne je prisililo številne Istrane k emigraciji v dežele, ki so iskale predvsem pridne in delavoljne mladeniče. Tako sta se tudi dva starejša brata mojega očeta podala negotovi usodi naproti v daljno Argentino. Razdelitev posestva v PašutiCih med preostalimi tremi brati tik pred drugo svetoyno vojno je razmere še poostrilo. Delež, ki je pripadel mojemu podjetnemu očetu, ni zagotavljal primernega preživetja njegovi štiričlanski družini. Zato se je najprej zaposlil v premogovniku Raša v Labinu, nato pa se preselil z družino v Kampolin pri Portorožu ter nadaljeval delo v premogovniku v Sečovljah. Mene, prvega šoloobveznega otroka, je leta 1940 vpisal v prvi razred italijanske osnovne šole v Sv. Luciji z meni še neznanim govornim in učnim jezikom. Ob vsakodnevnem druženju z mojima starejšima bratrancema Arduinom in Giordanom ter še posebej ob prevajalski pomoči klopskega tovariša Marijana Beliča sem se hitro privadil novemu okolju in italijanskemu jeziku. Po kapitulaciji Italije in nastanitvi nemške vojske v glavnem poslopju osnovne šole v Sv. Luciji, jeseni 1943. leta, se je vseh pet razredov stisnilo v tri prostore nekdanje slovenske osnovne šole na št. 79 sedanje Liminjanske ulice. V ta čas sodi tudi moje prisostvovanje prvi nogometni tekmi na športnem igrišču v Sv. Luciji, ki je po osvoboditvi leta 1945 postalo osrednje torišče udejstvovanja številnih odraščajočih mladeničev, katerim so dajali pečat predvsem letniki od 1930 do 1936. Leto 1947 je bilo zame prelomno predvsem zaradi prestopa iz italijanske Scuola di avviamento commerciale v Piranu na novoustanovljeno Slovensko nižjo gimnazijo v Portorožu. Tu je na mojo nadaljnjo življenjsko in poklicno usmeritev odločilno vplival ravnatelj ter profesor