Kako sem postal neumen

Če nad slehernikom niha katastrofa naključja, se dvojno zlo inteligence dekadentno vnema le v nesrečnih in samotnih cinikih, ki zločinsko gibčnim nevronom ne zmorejo umeriti sape. Njihova prav nič tekoče členjena zgodba ješče para trebuh odrske iluzije, v skušnjavi mišljenja vse preskromno vrtoglavi in si, da bi mera sijajno počila po šivih, dovoli fantastično disciplino prostodušne radovednosti. … Sredotežna sila Antoinovega navdahnjenega uma sedaj prelomi obliko Ä poslej ne več daritveno jagnje nepravilno nagubanih potez evolucije zakorači v slasti tega sveta, koder ne manjka prvovrstnih diamantov neumnosti. Antoine ima veliko težavo: preveč je inteligenten in njegova kritična misel preostra, da bi bil sposoben ¯normalnega® funkcioniranja v družbi. Osamljen je, ničesar ne more jemati za preprosto in samoumevno, boji se podajati dokončne sodbe, pred vsem ima etične pomisleke in nikoli nima miru pred lastnimi možgani. Sčasoma razvije teorijo, po kateri je inteligenca le zelo neprijeten stranski proizvod evolucije človeka, ki svojemu nosilcu samo otežuje življenje. Najhuje pri tej stvari je, da ¯biti inteligenten® ni družbeno priznana bolezen, nasprotno. Po nekaj spodletelih poskusih boja proti lastni inteligenci Antoine le najde recept za neumnost. Tu pa se zgodba o uspehu šele začne … Nosim prekletstvo bistroumnosti, reven sem, samski, depresiven. Že cele mesece razmišljam o svoji bolezni pretiranega razmišljanja, in ugotovil sem jasno korelacijo med svojo nesrečo in nebrzdanostjo svojega uma. Misliti, si prizadevati, da bi razumel, mi ni nikoli ničesar dalo, ampak je od nekdaj šlo v mojo škodo. Razmišljati ni naravna dejavnost, zadaja rane, kakor da bi razkrivala črepinje in bodečo žico, prepleteno z zrakom. Nikakor mi ne uspe ustaviti svojih možganov, upočasniti njihovega dira. Počutim se kot lokomotiva, kot stara lokomotiva, ki drvi po tirih in ki se ne bo mogla nikoli ustaviti, kajti gorivo, ki ji daje ta vratolomni zalet, njen premog, je svet.