Kronika sedmih pozab

Odlomek iz knjige:

Sedeli smo na obkuhinjski verandi: mama, Aba, Lipi, Majda in jaz. Medtem ko smo povečerjali, so zvonovi odpeli avemarijo. Večerjali smo rizi-bizi z zeleno solato. Frik se je ob zvonjenju kakor po navadi po pasje razjokal Kakor psa se je tudi mene polastila smrkava otožnost, ne da bi vedel zakaj.
Med večerjo je Aba rekla, da se prvega graha bolj razveseli kot katere koli pečenke. Mama je pripomnila: Mama, to ste rekli že včeraj. Aba je mamino pripombo preslišala in je, kakor da govori sama zase, zamomljala: Ampak solato naredi šele česen. Tedaj se je namrdnila Majda:]az pa cesna ne malam, cesen pece. Mama je opomnila Majdo: Otroci med jedjo ne govorijo. Aba pa je, ko je požvečila zadnji zalogaj solate, ugotovila, da je Cenka v kuhinji narezala česen predebelo. Mama se je na stolu, ki je na njem sedela, nagnila proti Abi, ki je sedela z Majdo na prečni, podolžni klopi pred stekleno steno, za katero se je onstran Save na Kranjskem risala Trška gora, in rekla: Saj ga ni narezala Genka, narezala sem ga jaz. Potem je Aba rekla: Saj nisem nič rekla.
Po večerji je mama skozi zahodno kuhinjsko okno, ki se je odpiralo na verando, podajala krožnike, pribor in posodo Cenki, sama pa je skozi vhodna vrata odnesla v hišo prtičke in prt, ki ga je poprej stresla in zložila.
Otroci smo po večerji z Abo obsedeli za mizo. Po utečeni navadi je sledil povečerni pogovor vnukov z babico. Lipi je Abi zastavil pomembno vprašanje: Kateri ate je bil prvi ate na svetu? Zvonko, Lipijev sošolec, je Lipiju tisto popoldne zatrjeval, da je njegov ate – Nunčičev ate starejši od najinega in tudi od atejev njunih sošolcev – da je med prvimi ateji na svetu. In dodal (to je naredilo na Lipija silen vtis), da je bil Nunčičev ate že v cesarskih časih žandar.
Medtem ko je Lipi gostobesedno silil v Abo z Nunčičevim atejem, ga je Aba poslušala in kimala, se vmes namrdnila, znova pokimala, zibala glavo zdaj v levo, zdaj v desno, kar ni pomenilo ne to ne ono, dokler ni – potem ko je Lipi umolknil, povedala, da je prvi ate živel v davnih, davnih časih, davno pred gospodom Nunčičem, našim atejem, davno tudi pred njenim papanom in dedkom, da je živel pred vsemi znanimi in neznanimi ateji in da je bilo temu ateju ime Adam. In ta Adam, je rekla Aba,je živel v raju. Aba je nadalje povedala, da je Adamu sledilo neskončno veliko atejev, ki se jih komaj kdo še spominja, preden sta se pojavila Nunčičev ate – cesarskokraljevi žandar – in naš ate – Jože Ciuha, opolnomočeni stavbenik.
Abina razlaga je Lipija potr1a. Potr1a je tudi mene. Sedečim za mizo, se nam je vsililo nekaj tistih zoprnih trenutkov, ko se sliši, kako legajo brenclji počivat, kako se na lov odpravljajo pajki in kako si na ritkah prižigajo lučke kresnice. Zagotovo bi bilo še bolj zagatno, če se ne bi prav tedaj v večerno koncertiranje uglaševali murni. Vonji, ki so vdirali z vrta, ta se je mimo hiše po nagnjenem…