Opis
Branko Gradišnik je bralstvu založbe UMco dobro znan kot avtor dveh “priročnikov za samopomoč”. V pričujočo knjigo je uvrstil nekatera daljša, tudi nekajletna terapevtska dopisovanja, ki nakazujejo, da gre pri izmenjavi anamneze in hipotetične diagnoze, kakršna je značilnost Sreče (2009) in Sreče za 2 (2010), ponavadi le za kamenček, ki naj bi šele sprožil dolgotrajnejši plaz samouziranja. Tako je, pravi avtor, “tudi pričakovati, kajti v življenju ni razen smrti nič dokončnega”.
Uvodna pisma je mogoče brati kot napete zgodbe, kakršne piše življenje, torej polne presunljivih preizkušenj in pretresov. Nadaljnja korespondenca je morda manj dramatična, a zato nič manj hvaležna, saj diskretno beleži večinoma uspešne, včasih tavajoče korake na poti k samosprejetju in usvojitvi srečnega življenja, namreč v tem smislu, da sta si njegova notranja in zunanja komponenta skladni.
Drobnim osebnim zmagoslavjem je težko podeliti primerno pozornost. Gradišniku to uspeva s tem, da nikjer ne skuša preglasiti svojih dopisovalk in dopisovalcev. Iz njihovih pisem je razvidno, da je objektnorelacijska teorija primeren “sistem”, ki nudi ljudem, zbeganim v stiski uporaben ključ ta dešifriranje skrivnih gibal, da pa je pri ozavedovanju nezavednega veliko bolj pomembna terapevtska pripravljenost, da se daje na voljo.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.