Opis
Beseda o delu
Delo
Queneaujeve besedne igre, pravopisne svojskosti, drzne izpeljave in pravcato mnoštvo zgodovinskih in literarnih referenc
Modre cvetke (Les fleurs bleues, 1965) je bržda Queneaujev najkompleksnejši in filozofsko najdlje popeljani romaneskni dosežek, ki ga vrtinči presunljiv spoj erudicije in bistroumnih nesmislov, pa klobki filozofskih sentenc, duhovitih domislekov in literarnih ter drugovrstnih aluzij. Sijajno grajeno delo vijeta paralelni pripovedni niti … O, kaj bi govorili! Modre cvetke so roman, ki ga je najmikavneje použiti. Modre cvetke ustoličujejo kot enega biserov francoske beletrije.
Zapis o avtorju
Raymond Queneau (19031976), soustanovitelj
Ouvroir de littérature potentielle (Oulipo) in čan prestiže Académie Goncourt, se podpisuje pod vrsto nadvse izvirnih in pomembnih literarnih izdelkov (tako proznih kot poetskih poudarkov), kot jih belež sredina minulega stoletja. Krajš čs glasnika surrealističega gibanja so bržproglasili za kultnega ustvarjalca besednih umetnij in izumkov, ki so dolbli resničost mimo jezikovnih konvencij in ješč raziskovali jezik, kot ga oblikuje vrvenje žvljenja.
PrimožVitez v spremni besedi
Avtorica prevoda Ana BaričModer, temeljita poznavalka francoske in slovenske literature, se je brezkompromisno spopadla z zahtevnim besedilnim izhodiščm in znala prebrati ključe prvine Queneaujevega mnogoplastnega občtka za variacijo, njegove impozantne erudicije in bravurozne igrivosti. Nato je iz svoje diskretno eksplozivne jezikovne senzibilnosti napletla slovenski tekst, v katerem gledamo, kako silen je strukturni, kombinatorni in kulturni potencial slovenskega jezika. Prevodno besedilo v slovenščni, podobno kot francoski izvirnik, ponuja domišjeno pripoved, obilo duha in izreden bralski užtek.
Les fleurs bleues
so literarna mojstrovina in Modre cvetke tudi.
Odlomek iz romana
»Ah, hrabri moj Demo!« je s tožčm glasom dejal vojvoda
Avgijski. »Na, pa sem spet jako žlosten in jako otožn.«
»Ste siti zgodovine?« ga je pobaral Sten.
»Veselje vsako zarad’ nje me mine,« je odvrnil vojvoda.
»Pogum, gospod! Pogum! Zlezite no v sedlo, se greva
sprehajat.«
»Prav to sem nameraval, in celo š več«
»Kaj pa?«
»Da bi za nekaj dni odpotoval.«
»To me pa strašo veseli. Kam, gospod, naj vas odpeljem?«
»Proč proč Tu so ž kalí pognale modrócveteč rože …
»…zla, vem. Pa bolj konkretno?«
»Kar ti izberi.«
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.