Opis
Po razpadu Avstro-Ogrske in italijanski vojaški zasedbi nekdanjega avstrijskega Primorja, ki je v načrtih italijanskega iredentizma imelo status neosvobojenega ozemlja, je v mejah Kraljevine italije ostalo približno 350.000 Sovencev in Sovenk, ki so bili naseljeni v obalnem pasu, v Trstu, v veliko manjši meri v Kopru, Izoli in Piranu, na Krasu, v notranjosti severne Istre, na Goriškem in v Posočju, Vipavski dolini, na Tolminskem, Pivškem in Ilirskobistriškem. Lojalnost, ki jo je novim oblastem izreklo slovensko politično predstavništvo, pa tudi določena mera naklonjenosti, ki so jo bili liberalni Italiji pripravljeni izkazati sicer redki posamezniki in posameznice, ki so v Avstriji videli ječo slovanskih narodov, nista obrodili želenih sadov. Že pred določitvijo italijansko-jugoslovanske meje in podpisom pogodbe v Rapallu leta 1920 je prisotnost približno pol milijona slovenskega in hrvaškega prebivalstva odprla manjšinsko vprašanje v mejah države, ki je po koncu prve svetovne vojne pridobila večji del ozemlja, za katerega so se od osemdesetih let 19.stoletja naprej zavzemali njeni najbolj vneti domoljubi, ni pa hotela slaviti popolne zmage, ker sta Kvarner in Dalmacija ostajala v jugoslovanskih rokah.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.