Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih – Šempeter v Savinjski dolini

Rimske grobne kapele v Šempetru iz drugega stoletja, grobnice romaniziranih bogatejših keltskih prebivalcev teh krajev, se uvrščajo med najbolj pomembne in najvišje umetniške spomenike antike v Sloveniji. Neka, sicer katastrofalna poplava, ki je v tretjem stoletju prizadela celjsko kotlino, je pomenila za te spomenike srečno okolnost. Zrušili so se v naraslo Savinjo, ki je takrat tekla neposredno južno od današnjega Šempetra in od nekdanje rimske ceste, in rečni prod jih je pokopal pod seboj. Utonili so v pozabo in ni jih zadela usoda tolikih drugih podobnih arhitektur, ki so jih razdejali viharji časov, da so se ohranili le posamezni bloki s figurainimi in okrasnimi reliefi, vzidanimi na stene cerkva, gradov in drugih stavb ali pa shranjeni v zbirke muzejskih lapidarij ev. Od lapidarij ev na prostem sta znamenita predvsem dva – rimski napisi in reliefi, vzidani na stene stolpa mestne cerkve na Ptuju in reliefi na južni steni cerkve Gospe Svete na Koroškem.
Med leti 1950 in 1960 so bile rimske grobnice v Sempetru najdene, izkopane in rekonstruirane. Profesor dr. Josip Klemenc in njegovi sodelavci, zlasti tudi že pokojni profesor dr. Peter Petru in Vera Kolšek, zdaj upokojena ravnateljica Pokrajinskega muzeja v Celju, so izkopali spomenike in jih raziskali, pokojni arhitekt Jaroslav Černigoj pa je napravil načrte postavitve arhitektur v Arheološkem parku Šempetra. Vsi trije arheologi so objavili prvi znanstveni Katalog najdb – posameznih delov grobnic z vsemi tehničnimi in konstrukcijskimi podatki in napisali vrsto tehtnih študij in poročil o Šempetru. Letos je Pokrajinski muzej v Celju objavil reprezentativni Vodnik Vere Kolšek po arheološkem parku v Šempetru. V številnih objavah in analizah so danes ti spomeniki že postali nepogrešljiv del študij o umetnosti Norika in Panonije.
Spomeniki v Šempetru pa niso pomembni le kot umetnine kiparjev in klesarjev po svojem stilu in neposredni umetniški formi, ampak tudi po vsebinskih temah in sporočilih. V času njihovega nastanka, v prvih stoletjih rimskega cesarstva, so stari grški miti, nastali že v homerski dobi, s svojimi temami postali priljubljen in razširjen način krašenja nagrobnih spomenikov in sarkofagov. Stare mite je že Platon pričel razlagati simbolno, k taki razlagi in predstav am pa so pripomogle tudi Evripidove drame, v katerih je ta veliki grški traged stare mite prevzel in jih po novih predstavah preoblikoval. Posebno velik vpliv pa so na novo razlago mitov imela nova verovanja in filozofske smeri v helenizmu, v pozni rimski republiki in v cesarski dobi. Miti so postali simboli verovanja v posmrtno st, v boljše in trajno življenje duš nekje v nadzemskih sferah planetov. Evropa, ki jo je prenesel Zevsov bik na Kreto, Ganimed, ki ga je dvignil Zevsov orel na nebo, zvesta Alkestis, ki jo je privedel Herakles iz hladnih mrakov Hada nazaj v svetlobo življenja, Ifigenija in Orest, ki sta se rešila ujetništva in grozeče smrti v deželi Tavrov in se srečno vrnila v svojo Grčijovsi ti stari miti so zdaj oznanjali prehod človekove eksistence skozi žrelo smrti iz tostranskega, kratkotrajnega in nepopolnega življenja v boljše onstranstvo, v kraje sreče in trajne blaženosti v družbi ne smrtnih bogov. Satir-Smrt je strgal obleko-telo z Nimfe-duše, ki je zdaj, rešena vseh vezi fizične narave, zablestela gola v lepoti svoje večne mladosti. Taka so bila sporočila novih verovanj in filozofij in s takimi upodobitvami so želeli okrasiti ljudje zadnja počivališča svojih pokojnih…