Opis
Čedalje bolj se je počutila kot oseba iz Andersenove pravljice, pa ni vedela, iz katere. Ni vedela, zakaj jo preveva občutek, da ne sodi v zagrebško novoletno noč. Če razumsko pretehta sedanje okoliščine, ima precej razlogov za dobro voljo. Pravkar ji je uspelo razplesti klobčič svojega življenja, rešila se je še enega napačnega moškega in rada bi to Steli povedala. Vremenske razmere so bile nekakšno znamenje, da ji gre čedalje bolje. Metež, skozi katerega je Mladen spretno popeljal reševalno vozilo, je bil za njima, v Zagorju. Tudi v Zagrebu je snežilo, a saj ples snežink sodi v ta čas in ne pomeni nikakršne grožnje. Pločnik, po katerem je hitela, potem ko jo je Mladen odložil pred otroško polikliniko v Klaicevi ulici, je bil lahko prehoden. Ker je bila že od odhoda k Fredovi mami oblečena praznično, se ji je zazdelo, da se povsem staplja s prazničnim razpoloženjem. Kljub vsemu jo je begalo nekaj nedoločenega. Jo je skrbelo, kako bo, ko se bo srečala s Stelo? Mogoče. Čeprav ji ni bilo jasno, zakaj bi jo moralo skrbeti. Nikakor ni jezna nanjo, ker je pobegnila od doma. Nasprotno. Povsem jo razume. Zdi se ji, da ve, zakaj se je tako zgodilo: Stela, pametna, kot je, je opazila, da se z Atilom nekaj dogaja. In je pobegnila
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.